Zapis o nesebični pomoči za velike
Živiš v udobnem svetu. Tvoj dan se začne z dobrim zajtrkom, v službo prideš v čistih oblačilih, ki pogosto še dišijo po mehčalcu, v odmoru si privoščiš kavico ob malici, po službi misli sprostiš na sprehodu ali košarkarskem igrišču in zvečer na udobnem fotelju ob prižgani televiziji listaš reklamne letake. Novice poročajo o virusih in obolenjih. Prikazujejo posnetke vojne, lakote, ljudi v stiski … Ti vzameš iz škatle še en piškot, ki ga je pred dobro uro spekla babica. V ozadju se slišijo streli, kričanje … Malce preglasno, zato utišaš televizor. Začnejo poročati, kako lahko pomagaš tudi sam, a ti res moraš narediti nakupovalni seznam, ker želiš nakup opraviti še pred frizerjem, potem pa že prideta na obisk tvoja prijateljica in njen mož, ker je na sporedu Liga prvakov, ki jo tvoj partner želi gledati kot se spodobi – v moški družbi in s hladnim pivom v roki. Vidve pa bosta kot zmeraj poklepetali ob kozarcu vina in malce ponergali, kako se je vse podražilo, vajini plači pa ostajata tako nizki …
Tvoj svet je udoben, ker imaš vsega dovolj. Ker je tvoj hladilnik poln, da bi lahko z njim nahranil še dva soseda, a še kar tlačiš na police. Čeprav sam tega pogosto ne opaziš in se ti zdi, da potrebuješ še več in več, imaš dovolj. Dovolj zase in za druge. A ti pogosto vidiš le soseda, ki ima več od tebe. Boljši avto, robotski sesalnik, televizor čez pol stene. Oh, kako hitro se lahko zgodba obrne! Zelo verjetno so vse to imeli tudi tisti, katerih kričanje na televizorju utišaš. Imeli dobro službo, polne police hrane, sobno kolo … Le dan kasneje pa ostali celo brez police, na kateri so bile naložene zaloge hrane. Ostali brez čistih oblačil, glavnika, otroci brez zvezkov in radirk. Brez pravljic, ob katerih otroci zvečer potonejo med slike čudežnih vil, radovednih zajčkov, v svet čudovitih sanj, kjer vlada le dobro. Brez pravljice o (ne)srečnem medvedu. Si jo že prebral svojemu otroku? Si mu poskušal razložiti, da je lepo, če pomagamo, četudi ne dobimo ničesar v zameno? Ali je on to povedal tebi, ti pa si se nasmehnil, češ, to se dogaja le v pravljicah?
Kako pravljičen bi bil svet, če bi spregledalo več ljudi. Če bi se prav toliko, kot se brigajo za boljši sosedov avto, brigali za ulične glasbenike, ki vlivajo mestnim ulicam dušo … Za Kralje ulice, ki zmeraj pozdravijo z nasmehom. Za ukrajinske otroke, ki čakajo na pomoč. Ah, to se dogaja na drugem koncu sveta, ne moreš pomagati. Ne, le dobrih 1000 km od tvoje popolne hiške! A ti vidiš le do sosednjega plota, za katerim stoji tisti zglancan BMW! In slišiš le, ko sosedov sin tiste pol ure na dan udarja na bobne, da lahko kolneš še čez to. Oh, ko bi tako napenjal ušesa še ob zvokih novic. Morda bi slišal celo, kako lahko pomagaš! Ko bi začutil, kakšno srečo to prinese tudi v TVOJE srce! Občutek, ko se zavedaš, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka, za žival, za naravo … Nekaj, kar je bilo v tvoji moči in zaradi tega nisi prav nič oškodovan!
Drugi imajo debelejše denarnice, si misliš. Naj dajo tisti. Veš, običajno prvi roko ponudijo prav tisti, ki denar shranjujejo v preloženem papirju, ker si usnjene denarnice z biseri Swarovski ne morejo privoščiti. Sploh pa ne gre samo za denar. Kdaj si nazadnje oblekel majico, ki jo imaš na dnu kupa v omari? Kaj boš z vsemi mili in higienskimi seti, ki jih kopičiš v predalu, ker se to običajno podarja ob rojstnih dnevih? In kaj boš s tistim avtomobilčkom, ki si ga kupil otroku pretekli božič, a jih ima že toliko, da je ta že čez dva dni pristal pod posteljo? Naj še spomnim na omaro s čevlji … Potrebuješ vse to? Boš pogrešal katero od teh stvari, če jo podariš? Boš sploh opazil?
Povem ti, kaj bo. Omara bo zadihala. Otroku ne boš več samo govoril in bral pravljic. Pokazal mu boš. Storil boš to, o čemer toliko pridigaš. Kaj je prav, kaj se spodobi … Dal mu boš možnost, da stori tudi sam – izbere igračo, ki je ne potrebuje več in jo odnese v šolo, kjer poteka zbiralna akcija za pomoč šibkejšim. Na sprehodu mu boš dal v roke kovanček in ga napotil do uličnega glasbenika, ki ga je tako prevzel, da sta tam stala, dokler ni pesmi odigral do konca. Doma mu boš povedal, v kateri koš sodi ogrizek jabolka in v katerega embalaža praznega jogurta. Ker tudi s tem pomagaš! Pomagaš naravi!
Če bosta kdaj letela z letalom, naj sedi ob oknu. Naj vidi, kako majhne so hišice tam spodaj! In polja kot kvadratki na šolskem ravnilu … Za noht velika se zdi celo najvišja zgradba v mestu! Kako majhen je en sam človek. Skoraj neviden. Pa vendar lahko toliko prispeva k lepšemu svetu!
Ko bosta na sprehodu v gozdu, postojta ob mravljišču in si ga podrobneje oglejta. Od daleč se zdi le velik kup iglic, a ko približaš pogled, se vse premika, celo slišiš lahko šušljanje delovnih mravelj, ki gradijo to mogočno vzpetino. Takšen je svet. Takšni smo ljudje. Kot mravlje v ogromnem mravljišču. Le koliko časa bi potrebovala ena sama, da bi ga zgradila? Prestavljala iglico po iglico … Mesece? Leta? In kaj bi vendar bilo, če bi se iglica zamaknila in bi se mravljišče zrušilo nanjo? Kdo bi ji pomagal? Kdo bi jo slišal, ko bi klicala na pomoč?
Morda se včasih zdi, da se tebi ne more zgoditi, ker je svet okoli tebe varen in zanesljiv. Ker imaš vsega dovolj. Ker je tvoja največja skrb, če zmanjka piva v hladilniku. Ker vsak dan (čeprav pogosto ne opaziš) nad tabo sije sonce. A nikoli ne veš, kdaj se bo nebo zaprlo in bodo sonce prekrili gosti oblaki. Morda boš že jutri čakal veter, da jih razpiha. Upal, da boš naletel na nekoga, znanca ali popolnega tujca, ki ti bo ponudil roko in pomagal v stiski. Ti poklonil kovanec, kruh, čisto obleko ali vsaj topel pogled ter ti tako priskočil na pomoč. Zato odpri oči, odpri srce. Dovolj imaš. Dovolj zase in za druge.
»Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš. Ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če stisneš roko komu, ki ga kaj boli. Ta svet je lep, če si človek do ljudi.«
Tone Pavček