»Učiteljica, ali sem lahko danes na travi bosa?« Preprosto, a po drugi strani precej tvegano vprašanje, ki vzbudi nič manj dvorezne odgovore. Seveda, saj je sonce, tla so še topla in trava je pokošena. Ampak … Kaj, če te piči čebela? Če si zviješ gleženj … Če dobiš samo praskico v levi mezinec … In umazala si boš noge … Le kaj bodo na to porekli tvoji starši!?
Teden otroka v ospredje postavlja otrokove pravice. Opredeljene so zelo natančno, razčlenjene s številnimi podtočkami in obrazložitvami. Pa vendar – jih razumemo vsi enako? Ali pa si jih morda samo želimo interpretirati na svoj način, saj si s tem olajšamo naš vsakdan.
Izpostavlja se, da so otroci posebej ranljiva skupina, ki jo je treba zaščiti. Pa to res delamo z mehko vato, katere ovoj okoli naših otrok postaja vse debelejši? Jih res varujemo, ko jim v roke potisnemo pametne telefone, da ne bi noreli? Če imajo srečo, jih posedemo v naravo, a bog ne daj, da bi plezali po drevesih! Lahko padejo in se poškodujejo! In zakaj se tako bojimo, da bi padli? Ker ne znajo. Ker ne vedo, kako se zaščiti. In čemu je tako? Ker jim nikoli nismo dali priložnosti, da bi padli. Padli z drevesa … Ali dobili štirico v šoli – doživeli neuspeh.
Otrok ima pravico do celostnega razvoja, otrokova korist mora biti vselej na prvem mestu. Morda se zdi, da je otrok resnično zadovoljen, ko sedi na domačem fotelju s tablico v roki. Kakršenkoli premik bi pomenil »brco« iz njegove cone udobja. Je zadovoljen in najbrž so zadovoljni tudi njegovi starši, ki lahko v miru delajo svoja opravila. Toda v resnici se vsi dobro zavedamo, da mu je na daljši rok povzročana brutalna škoda. Če mu resnično želimo dobro, ga bomo preprosto morali prestaviti iz njegove navidezne cone udobja. Ga postaviti v svet tam zunaj, kjer bo lahko raziskoval, si pridobil gibalne izkušnje in se resnično celostno razvijal.
Gibanje je namreč neposredno pogojeno z razvojem centralnega živčnega sistema. Mišice so odgovorne za sproščanje hormonov, ki tvorijo nevrone, ti se povezujejo v nevronske mreže in otrok je uspešnejši pri učenju na vseh področjih. A mišica ima svoj pogoj - biti mora aktivna! Otrok se mora premikati, krepiti svoje telo in si tako nabirati gibalne izkušnje. In kje jih dobi? Skozi igro. Otrok ima pravico do igre! Tiste igre, v kateri razvija svojo domišljijo – do kreativne igre. Kot se v možganih ustvarijo povezave in zna otrok povedati črke abecede v pravilnem vrstnem redu, se nauči množenja in deljenja, morajo v njegovi glavi nastati tudi povezave, kako premikati roke in noge, da bo lahko preskočil oviro, naučiti mora telo, da bo aktiviralo ustrezne mišice ob pravem trenutku. Da bo znal uloviti žogo, pred katero se vse več otrok umakne ali v strahu pred obraz nastavi dlani. Da bo znal PASTI! Otrok mora imeti pravico, da pade. Da se potencialno poškoduje. Da tvega! Če ga bomo varovali, skrbno prestavljali njegove nožice, mu le govorili o posledicah, njegovo telo ne bo le bolj ranljivo, temveč tudi ohromljeno preživetveno nujnih gibalnih izkustev. Verbalni nasveti so le skromno dopolnilo, ki jih bo razumel, ko bodo doživljaji v telesu že zapisani.
S padcem otrok ustvarja tudi prostorsko zavedanje in razumevanje, kako daleč so tla, kdaj mora nastaviti roke, da zavaruje glavo. Ob tem pa padec nosi še močan čustven oziroma psihološki naboj. Pomaga mu spoznati, da so padci del življenja. Da neuspeh ni končna točka, temveč je le povratna informacija, da nekaj ne dela prav in se z odločnostjo ter trudom lahko zmeraj pobere.
Uresničimo pravico otroka do igre, saj bo le ta omogočila njegov celostni razvoj – telesni, socialni, psihološki, čustven. Naj hodi bos po rosni travi, naj pleza po drevesih in s tem pridobiva znanja reševanja problemov, razvija vztrajnost, napolni srce in glavo z občutkom uspeha. Uprimo se nenehni kontroli njegovega sveta, saj bo varen tudi samo v enem vatnem omotu. Oborožimo ga z najmočnejšim orožjem, ki mu ga lahko damo – svobodo do lastnega pridobivanja gibalnih izkušenj!
Dovolimo otroku, da sam raziskuje svoje okolje, da vstopi v svet domišljije, kjer bivajo živahni junaki, ki mu dajejo pogum, ga včasih vodijo po trnovih poteh, ki povzročijo praske. Oh, kako dragocene so te praske! Koliko zgodb in spominov nosijo! Tistih, ki jih nobena izrečena beseda ne more nadomestiti. Tistih, med pisanjem katerih bo morda jokal, a se kasneje za njimi oziral z nasmehom. S hvaležnostjo. Hvaležnostjo vam, ki ste mu dovolili, da jih ustvari.
»Otroku ne delamo usluge, če mu kažemo le dobro v svetu in ga ščitimo pred vsem slabim. Tisto, kar je v resnici pomembno, je to, da ga naučimo razlikovati med obojim.« (Walt Disney)
Comments