Sama na morje? Spet? Pa ti ni nič dolgčas? In ko tekom dopusta objavim kakšno fotografijo … No, saj malce pa sem ti fauš. Te vasice, te poti … Za dušo spočit!
Ampak ta blog ni namenjen zagovarjanju »nedolgočasenja«, o tem sem že veliko pisala … Vam predajala zgodbe, ki mi jih pripoveduje morje, pa zgodbe galebov, ki prinašajo vesti iz oddaljenih otokov. Tudi drevesa govorijo. Oh, koliko pripovedk imam še za napisati! Toda ne danes.
V tem zapisu želim le objasniti – banalno, (za svoje standarde) skopo, preprosto in celo slikovito, da bodo morda oko nanj vrgli tudi tisti, ki sem jim v svojih zapisih skozi zgodbe že tolikokrat skušala pojasniti, a nikoli zares ne preberejo.
Naj vam neprestano nedolgočasenje predstavim skozi današnji dan. Pravzaprav se zgodba začne pred dvema dnevoma, ko sem v kar nekaj »hodih« znosila vso prtljago v avto. Oprema za kolesarjenje, rolanje, plavanje, košarkarska žoga … Nič ne sme manjkati! Med vožnjo so me spremljale misli, kako bom izčrpala vsak dan ob morju! Se naužila vonjav borovcev, zvokov galebov, pljuskanja valov …
Spoznanje, kako neskončno mnogo časa imam, me je že prvi dan posedlo na dvokolesnega konjička in plan, kako bom za dve urci samo malce zavrtela pedali, se je hitro spreobrnil v odkrivanje novih poti in nekaj ur se je odvrtelo kot za šalo. Jutri pa res. Kolesarim, ampak nekje ob obali!
Prišel je jutri. In krmilo se je nepričakovano spet obrnilo proti notranjosti … Ena vasica, druga vasica, do tretje je samo 20 km, to sem en-dva-tri. Še preden sem doma dodobra preletela vse utrinke, je sonce že tonilo za obzorje. Jutri mi ne uide! Jutri sem cel dan na obali in berem knjigo. Ja, jutri noge v zrak in se navdajam z morsko milino!
Jutri. Torej danes. Zajtrk pojem šele ob deseti uri. Danes sem na počasi.
Oblečem udobno trenirko, debelejši pulover, vzamem knjigo in nekaj majhnega za pod zob. Komaj že čakam, da pridem na obalo! Zajaham staro, škripajočo zverino (namenoma, da me ne bo zaneslo) in za prtljažnik zataknem še ležalko, ki iz mene zvabi glasen smeh. Pa to! Danes sem prava turistka! Ponosna nase zdrvim proti obali …
Ki pa sem jo v mislih pozabila natančneje definirati. Obala je pravzaprav kar dolga. Dela ovinke. Mikavne. Že slačim pulover. Ovinku sledi nov ovinek. Temu uvala, ki je v teh dneh še nisem videla … In tej plaža, kjer se je tako prijetno peljati, ker zmeraj diši po borovcih! A je to že Vrsar? Oh, saj že eno uro kolesarim!
Parkiram kolo in z eno roko že sežem po knjigi – ponosna, da se bliža tisti trenutek! Nakar se zazrem v daljavo in zadene me misel, da se kljub tisočim obiskom tega majhnega mesteca še nikoli nisem sprehodila naprej od njegovega središča. Samo kratek sprehod naredim. Da najdem simpatično, umirjeno mesto za branje ...
Goščava. Skale! Saj ne morem, da ne bi … Kako vendar tukaj še nikoli nisem hodila?! Oh, skakanje po skalah! Kot takrat, ko sem bila še otrok! A je tisto v daljavi mostiček? Izgleda daleč, a če malce pospešim korak …
Kako fenomenalen most! In na otoku gotovo kar mrgoli drobnih trenutkov!
Drobnih trenutkov, ki mi pravijo, da sem še zmeraj na pravi poti …
(Za vse, ki ne poznate tega simbola - naloženim kamnom v piramido rečemo možici - v planinah na brezpotjih ali slabše označenih poteh označujejo pravo smer).
Ne obremenjujem se s časom. Opazujem, razmišljam in se ustavim prav ob vsaki mijavkajoči vreči bolh. Ko z drobnimi utrinki nahranim srce in umirim svoj raziskovalni nagon, postojim. Zagledam majhen, lesen pomol. Prav to sem iskala! Kot bi cel čas vedela, kam moram usmejati korak. Sedem. Vzamem knjigo. Berem. Počasi, besedo za besedo in uživam. Oh, kako uživam! Ne vem, koliko časa je minilo. Znak, da je čas, da se odpravim, mi da želodec, ki sitno zakruli. Odvijem nekaj čokoladic in preberem poglavje do konca. Srečna. Nasmejana. Bogatejša le za nekaj poglavij knjige, a hvaležna za vsako prebrano besedo, ker si doma nikoli ne bi vzela časa zanjo. Hkrati pa bogatejša za cel roman doživetij, ki še zdaleč niso končana. Pred kosilom me čaka še ura kolesarjenja do doma. Pravzaprav je do sončnega zahoda še kar nekaj ur! No, lahko bi rekla, da se dan odvija, kot sem si zamislila - pred kosilom sem šla na obalo in brala knjigo. Check! ;)
EPILOG
Zdaj razumeš? Ne. Ni mi dolgčas. In ne, če si eden izmed tistih, ki me to sprašuješ, nikoli ne pojdi sam na dopust. Poti in utrinki, za katere si mi včasih fauš, se ne slikajo pred očmi sami od sebe. Do njih vodi želja po raziskovanju, odkrivanju. Sedenje na pomolu s knjigo na obali in čokolado v roki se res zdi kičasto. Za trenutek (natančneje pet sekund, kolikor je pač dolg »story« na Facebooku). A to početi cel dan ... Dan za dnem? Ja. Ekstremen dolgčas. Celo zate, ki to rad počneš.
Zato pomni nauke zgodbe!
Nauk 1: Ne nasedaj slikam socialnih omrežij. So le utrinki, ki še zdaleč ne prikazujejo zgodb, ki se odvijajo za njimi.
Nauk 2: Mami vseeno pošlji samo sliko s knjigo na obali – naj verjame.
Nauk 3:Knjiga lahko nahrbtniku nudi dobro hrbtišče!
Nauk 4: Če greš z Nušo na obalo »brat knjigo«, vedno vprašaj, katero plažo natančno ima v mislih!
Nauk 5: Morda res ne boš prebral pol bukve, prekolesaril boš 40 km namesto 4 km in tvoja ura bo alarmno piskala, ker boš do kosila nabral 20 000 korakov. Toda zagotavljam ti – pripetilo se ti bo zgodb za cel roman!
Kaj bom počela jutri? Bi rekla, da bom spet brala knjigo, a se bojim, da mi ne boš verjel.
Carpe diem, prijatelji!