Sem Nuša. Sem učiteljica športa. Sem drugačna, to velikokrat slišim. Ker imam več energije kot povprečen človek. Ker se pogosto smejim in moje življenje izgleda igra. Ker imam rada svoje delo. Oh, »rada« uporabim, da ublažim zavidljive poglede. Le kaj bi bilo, če bi rekla, da svoje delo ljubim? Kar pa ne pomeni, da zvečer ne pridem domov, kot bi me povozil tramvaj, ki je zatem ustavil, zapeljal vzvratno in me povozil še enkrat. Utrujena, izmozgana, a s tako polnim srcem, da z nasmehom ležem v posteljo.
Potem sanjam. Sanjam, kako skrbim za otroške sanje. Kako jih učim življenja. Stvari, ki jim jih včasih pozabijo povedati ali pokazati starši, a so na srečo vključene v poslanstvo mojega predmeta … Pa tiste drobne skrivnosti, ki jim pomagajo graditi odskočno desko … Sanjam, dokler me ne prebudi budilka. Vstanem in grem v službo – živet svoje sanje.
Zamaskirana pod vso zimsko odpravo s kolesa pomaham sodelavkama, ki učence pričakata na avtobusni postaji. Pridejo iz najrazličnejših koncev vzhodne Slovenije. Mimoidoči ob pogledu na velike avtobuse verjetno misijo, da vsak dan organiziramo šolski izlet. Ali pa v tem le iščem razloge za njihove velikokrat obračajoče se poglede … Ko nekdo z vnemo, a povsem nerazumljivo sošolcu razlaga jutranjo anekdoto, ta pa se vede povsem normalno. Ko dva mahata z rokami, se na ves glas režita, a iz njunih ust ne pride niti kanček glasu …
»Punca, nekaj ti je padlo! Hej, punca!« Učenka brezbrižno hodi naprej, jaz pa stečem h gospodu.
»Ne sliši vas, gospod, ji bom jaz odnesla. Hvala.«
»A, tako. Revica …«
Globoko vdihnem in se močno ugriznem v jezik …
V šolo pridrvijo kot vsi ostali otroci. Nekateri pozdravijo z besedami, drugi s kretnjami, tretji mi poklonijo jutranji objem. Štirinadstropna stavba kmalu poka po šivih od otroške energije. Učijo se, kot se učijo otroci na drugih šolah. Računskih operacij, maternega jezika, angleščine, naravoslovja, tudi kuhajo in ustvarjajo. Odraščajo kot otroci na drugih šolah. Nič bolj poredni niso. Pa tudi bolj pridni ne. Včasih se stepejo, premorejo pisano zakladnico primernih in neprimernih besed, v šestem razredu obvladajo že vse spolne položaje – kot otroci na drugih šolah, le da mi tukaj po ogorčenem oštevanju učenec nameni najbolj iskren pogled in pove: »Učiteljica, zanimalo me je samo, kako se naredijo otroci, to je vse.« In jaz mu verjamem. Nič manj spretni torej niso niti pri ukanah in nagajivosti.
A zunanji svet jih še vedno gleda drugače. Ker se včasih brez razloga smejijo. Ker nerazločno govorijo, se počasneje učijo, ali ne slišijo. Pisana paleta pogosto kar znotraj enega samega razreda. Vsak je zgodba zase, a nihče nikogar ne gleda čudno. Iz motenj se nihče ne norčuje. Včasih se vprašam, ali jih sploh zaznavajo kot motnje ali se jim zdi vse preprosto običajno – normalno. Govorijo o svoji prihodnosti, se vživljajo v poklice in sanjajo, kaj bodo postali, ko odrastejo …
Na tej točki se zgodi drugače. V tem SMO drugačni. Ker jim dovolimo sanjati. Sanjati velike sanje, ki bi na drugi šoli bile najbrž poteptane že v svojih zametkih. Deležne posmeha, norčevanja, izobčenja. Tukaj pa … So njihove sanje dovoljene. Odobravane s toplino in skrbno negovane.
Zidajo gradove kot jih otroci na drugih šolah, a jih zidajo drugače. Stene barvajo s slikami življenja in hodnike polnijo s pristnostjo, iskrenostjo in večnim presenečenjem. Kadar se sprehodim po njih, nikdar ne vem, ali se bo za ovinkom name vsul plaz zmerljivk ali me bo čakal ljubezniv objem. Gotovo je le eno – karkoli bo, bo iskreno in iz srca.
Ko vgrajujejo okna, jih umestijo tja, od koder se odpira širok pogled na svet. Kjer sonce vzhaja izza pšeničnega polja, v obdelovanju katerega bodo suvereni in nad katerim namesto abstraktnih matematičnih formul po zraku letajo preproste, domače ptice.
Na police zlagajo knjige, kot jih zlagajo drugi otroci in tudi zgodbe niso nič manj razburljive, le napisane v lahkem branju, da pripoved resnično začutijo in se vanjo vživijo.
Pomagamo jim graditi zidak za zidakom. Gradove brez streh. Kajti le kdo je ta modrec, ki zna napovedati mejnike njihovih zmožnosti in izpolnitev sanj? Le kdo ve, kako visoko bodo zmogli priplezati v svojem življenju?
Gradimo skupaj z njimi, a ne namesto njih. Oni narekujejo tempo, mi usmerjamo in urimo njihove ročice, da bodo od četrtega nadstropja naprej gradili sami. Odločno, samozavestno, z vero, da zmorejo in znajo. Da so drugačni morda le v tem, ker v to pristno verjamejo in si dovolijo slediti svojim sanjam.
Njihova vera v svetlo prihodnost in neobčutljivost na drugačnost je mnogokrat navdih tudi meni. Oh, kako žive spomine na dni, ko sem bila še njihovih let, ohranja moje srce. Ko sem sanjala, da bom nekega dne učiteljica. Učiteljica športa. Učila male in velike različnih spretnosti in vsega tistega, kar so drugi naučili meni, da je moje srce zraslo v srce velike Nuše.
Dragi fant, drago dekle, učiva se skupaj. Učim tebe, učim se s tabo in od tebe. S pomočjo tvojih vprašanj odkrivam vsebine, ki jih zajema moje področje in ti jih lahko predam, da te oborožim z življenjskimi spretnostmi. Želim te naučiti vsega, kar bo olajšalo tvoj danes in tvoj jutri. Želim ti pokazati, da je narava lepa, tudi ko dežuje in brije veter. Da blato ni bav bav in se z njim naučiš spretnosti, kako očistiti svoje čevlje.
V tebi želim vzbuditi občutek ponosa in zadovoljstva, ko se po premaganem naporu z vrha Kalvarije zazreš v naše majhno mesto. Te naučiti, kako po tem, ko se vrneš preznojen, poskrbeti, da ne boš smrdel. Kako se ubraniti, ko proti tebi leti neznan predmet, kako uporabljati tudi »napačno roko ali nogo«, kako se splaziti pod oviro, te »naučiti« pasti in kar je najpomembneje – kako vstati, ko si na tleh. V telovadnici, na smučeh, v življenju.
Drzni si sanjati. Sanjaj velike sanje! Drzni si biti drugačen. Edinstven, svetal in unikaten. Sanjaj, ker samo sanje ustvarjajo prihodnost. Ob tem pa bodi predan in trdo delaj. Delaj tisto, kar ti gre dobro od rok, v čemer si boljši od drugih in kar rad počneš. V vsakem izmed nas je droben plamen ognja, veličastnost, ki se je ne da uničiti.
Naj tvoj korak vodi srce in nekega dne … Boš slaščičar … Avtomehanik … Slikar … Morda učitelj. Učitelj športa. Le kdo ve, kam bodo zavile tvoje poti, a čez mnogo, mnogo let, ko se ponovno srečava, upam, da boš dejal:
»Sem Miha. Sem kuhar in živim svoje sanje.«
Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu …
(Tone Pavček)