V vasici, ki je danes le še odtenek obrobja nekega novonastalega velemesta, je pred davnimi časi živel mlad par. Ženica je bila šivilja, mož je bil kovač. Dolgo sta si želela otroka in prišla je noč, ko so zvezde na nebu zaslišale njun glas in vesolje jima je poklonilo sina. Toda fantič ni bil navaden otrok. Njegova koža je bila nežna kot svila in mati ga je le stežka držala v naročju, saj je fant že ob najnežnejšem dotiku postal ves modrikast. Starša je močno skrbelo, saj takšnega fantiča ne bosta nikoli mogla poslati v svet … Takrat pa se je oče domislil. Skoval mu je železno obleko in jo obložil z debelo volno, mati šivilja pa mu je skrojila obleko. Oh, to je bilo veselje! Sosedje njegove drugačnosti sploh niso opazili, saj je mehko blago skrivalo kovinsko okovje, ki je varovalo njegovo mehko kožo.
Fant je rasel. Oče je koval nove jeklene obleke, mati pa šivala nove srajčice in hlače. Napočil je čas, ko je moral fant prvič sesti za šolsko klop. Mati se je bala, a oče jo je tolažil: »Ne bo mu hudega, z obleko je varen …«. Njegovi vrstniki so kmalu opazili fantovo robustno naravo, a ta jo je znal uporabiti sebi v prid. Bil je edini, ki je lahko z golo pestjo trl orehe in kadar so prijatelje zbadali starejši fantje, se jim je zmeraj postavil v bran. Kdorkoli ga je poskušal odriniti ali udariti, si je na njegovi jekleni obleki zdrobil vse kosti. Bil je silak, a pod jeklenim oklepom se je skrivalo nežno srce, ki ni moglo storiti žalega niti najbolj drobni travniški cvetlici. Prijatelji so ga imeli za heroja, kar ga je hrabrilo in ohranjalo njegovo pokončno držo, čeprav so se mu od silne bolečine v resnici šibila kolena.
Mati mu je za zaprtimi vrati hiše vsak dan pomagala sleči kovinsko obleko. Koža, ki je bila nekoč mehka kot svila, je bila z dneva v dan bolj modrikasta, njegove krhke kosti pa silbo otečene.
»Prosim te, ljubi sin, bodi vendar bolj pazljiv, ne postavljaj se več pred drugimi,« ga je moledovala, medtem ko mu je s solzami v očeh prekrivala kožo s koprivnimi obkladki.
»Rad bi šel v svet kot vsi drugi, prosim, dovoli mi …«
»Pa saj vendar veš! Brez te obleke si ranljiv kot dete in le kaj bodo rekli …«
Bližal se je pustni čas. Po mestu se je govorilo le o maskah in bližajoči se povorki. Pusta so se najbolj veselili otroci, ki so že od božiča sanjali o dnevu, ko se bodo lahko poistovetili s svojimi najljubšimi superjunaki, regali kot žabe in skakali kot zajci, pa ne bo nihče vzdihoval in zavijal z očmi. Kajti pustni čas ne pozna pravil, na ta dan je vsak lahko kdorkoli in karkoli mu srce poželi!
Princese, kraljične, policisti in gasilci. Pa čarovniki in cirkusanti! Pravzaprav sploh nikogar ni zanimalo, kakšna maska je kdo drug, saj je vsak ponosno blestel v svoji in se vedel točno tako, kot lik, v katerega je bil našemljen.
Na šolskem dvorišču se je zgrinjala gruča otrok. Kljub maskam so se vsi prepoznali, le fanta s kovinsko obleko ni videl nihče … Nekdo je po njem vprašal prijatelja in ta nekoga drugega, a vsi so le skomigovali z rameni in nevedno zmajevali z glavo. Kot je narekovala tradicija, je vsaka maska dobila priložnost, da se predstavi in za tem požela aplavz vseh navzočih.
Nihče več ne pomni mask, ki si se tisto leto vihtele na odru, a marsikdo se spominja trenutka, ko je na oder stopil fant – ne kraljevič ne princ – povsem običajen fant. Nekateri so se smejali, drugi le začudeno opazovali. Bil je drobne postave in bledikaste kože. Ko so ga vprašali, kdo je, je povedal: »Še včeraj sem bil hrust, ki je trl orehe, že jutri bom spet silak jeklene kože in robustne postave, na katerega se lahko podre največji hrast v mestu, ga napade divja zver, pa mu ne bo nič prišlo do živega. Toda danes … Sem lahko jaz. Takšen kot sem – nepopačen in resničen. Srečen v svoji koži.«
Tistega fanta nikoli nihče več ni videl, a spomin nanj – na zmagovalno masko, ki je občinstvo prepričala s svojo pristnostjo, žarečimi očmi in ponosnim pogledom - je živ še danes.
Naj zgodba ne bo le pustna pripovedka. Naj te jutri, ko boš ponovno oblačil masko – tisto klasično, s katero stopaš pred obraz družbe, opomni, da v sebi nosiš bogastvo, ki nahrani tvoje srce in doda iskrico v oči le takrat, ko ga podeliš z ljudmi okoli sebe.
Sleci masko. Bodi ti. Ker prav takšen si čudovit.