Zgodba o (ne)srečnem medvedu

Pripoved o nesebični pomoči za majhne

Kjer se mestni vrvež konča, se začnejo griči, poraščeni z mogočnimi gozdovi. Če tvoj korak zabrede kdaj tja, bodi previden, kajti griče presekajo skalnate pečine, ki so kot ustvarjene za medvedje brloge. Življenja pa ne manjka niti v gozdovih. Tam domujejo bojazljivi zajci, poskočne veverice, ptice pevke, polhi in dihurji. Pa srne in volkovi! Oh, kako posebej živahno je bilo tisto pozno jesen … Temperature niso bile več prav nič poletne in majhna bitjeca so se mudila še po zadnjem nabiranju sadežev in oreščkov, da bi dodobra napolnila svoje ozimnice. Veverice so dirjale med krošnjami, zajčki brskali med grmičevjem in po tihem skakljali od drevesa do drevesa, da jih ne bi opazil kakšen volk. Ti so bili namreč njihov največji trepet. Gozdna bitjeca ne pomnijo pomladi, ko ne bi volkovi odnesli vsaj kakšne zajčje družine.

Na zimo pa se je pripravljal tudi gospod Medved. Ta je bival kar daleč proč, na samem robu gozda v votlini med pečinami. Medved ni prav ničesar nabiral. Žrl je in žrl ter si ustvarjal debel kožuh, ki ga bo varoval pred mrazom med dolgim zimskim spanjem.

Dnevi so minevali in zapadel je prvi sneg. Gozd je kmalu postal prava zimska pravljica! Debela snežna odeja se je lesketala v soncu in mraz je pokazal svoje zobe.

Zgodilo pa se je tistega usodnega dne … Ko je veter zabril in se je nebo zaprlo. Snežni metež je zvijal drevesa in lomil veje. Gorje tistemu, ki takrat ni bil skrit v varnem zavetju! In doletelo je tudi medveda. Padlo drevo je odkrušilo skalo ob pečini in medvedja votlina naenkrat ni bila več votlina, temveč postelja brez strehe. Kosmatinca je britje mrzlega vetra prebudilo in prestrašen se je zatekel v gozd. Nekaj dni je gazil po snegu, dokler sestradan in premražen ni klonil na snežno odejo. Gotovo bi zmrznil, če ne bi takrat pa je mimo priskakljal zajček. Sprva se je medveda močno prestrašil, a ko je videl, da je ta povsem nemočen, da bi ga lahko napadel, je pristopil k njemu. Dregnil ga je s smrčkom, a ta je le še stežka premaknil svoje izčrpane veke. Zajček je nemudoma stekel v brlog in se vrnil z nekaj jagodami iz ozimnice. Ponudil jih je gospodu Medvedu in ta jih je pogoltnil še preden bi jih uspel zares okusiti. Zajček je stekel še po nekaj jagod in medved je kmalu lahko že dvignil svojo težko glavo. Toda zajček ni imel dovolj ozimnice, da bi lahko nahranil ogromnega medveda. Zaloga je namreč morala ostati še za njegovo družino in zima se še zdaleč ni poslavljala. Takrat se je domislil …

Tekel je po gozdu in začel klicati druga gozdna bitja, naj nemudoma pridejo pod staro, debelo drevo, kjer so se zbrali, če je bilo treba sporočiti pomembno vest. Z dreves so priskakljale veverice, prizibali so se celo leni polhi. Zajček je povedal celotno zgodbo in se domislil sijajne ideje! Če vsaka žival iz svoje ozimnice vzame nekaj jagod in oreščkov, bodo skupaj lahko nahranili ogromnega medveda in mu tako pomagali, da si opomore! Vsak bo sicer imel nekaj plodov manj, a še zmeraj jih bodo vsi imeli dovolj za svoje družine. Živali so odhitele vsaka v svoj brlog in začele preštevati sadeže in plodove, ki so predstavljali višek ter sledile zajcu do onemoglega medveda. Kosmatinec se je vsem v trenutku zasmilil, tako velike živali vendar ni mogoče gledati v stiski. Gospodu Medvedu bodo pomagali!

Vsaka žival je darovala svoj delež in še isti dan je medved trdno stal na svojih tacah ter se hvaležno oblizoval od vseh dobrot. Ogromnega bitja so se majhne živalce zdaj prestrašile in hitro spet pobegnile vsaka v svoj brlog.

Bil je prvi pomladni dan, ko so lakotniki odkrili vas skritih zajčjih brlogov. Obkolili so jih kot tolpa in zajčkom ni bilo videti kančka rešitve. Prestrašeni so kričali, si zatiskali oči in se gnetili skupaj … Čakali so že svoj konec, ko se je cviljenje začelo slišati tudi zunaj brlogov. Cviljenje in … Rjovenje. Oh, huda ura, le kaj se nam bo še pripetilo?! Takrat pa je naenkrat vse potihnilo. Prav res, nastala je tišina kot v grobu! Dolgo je trajalo, preden si je prvi zajček upal pokukati iz svoje luknje. Pogledal je levo … In desno. Še enkrat levo … Nikjer nobenega volka. Videl je …

Prišepnil je novico sosedu, ta drugemu sosedu in tako se je vest o varnem ozračju razširila čez celotno vas. Zajčki so eden za drugim počasi priskakljali na jaso, na kateri je nemo sedel že davno pozabljen gospod Medved in se zadovoljno mastil s prvimi pomladnimi plodovi narave. Tistega usodnega zimskega dne si je poiskal drugo votlino in sit od ozimnice, s katero so mu moči povrnila majhna gozdna bitjeca, ponovno potonil v globok zimski spanec. Ko se je danes prebudil, je najprej želel poiskati živali, ki so ga takrat ohranile pri življenju, da bi se jim zahvalil. Kakšno srečno naključje, da je lahko tokrat on pomagal njim!