Če te vprašam, kakšen je bil tvoj dan, kaj bi rekel?
Verjetno je bilo nekako tako... Prišel si iz službe. Utrujen. Nergav. Zoprnih misli se kot običajno nikakor nisi mogel znebiti in komaj si čakal, da pride domov tvoja boljša polovica in lahko vse krivice, ki so se zgodile, poveš še njej. Da ji daš navdih in bo o svojem delu lahko ponergala še ona in bosta na koncu oba znaveličana sedla na kavč, vklopila poročila in se zgražala še nad nepravičnostjo, ki se dogaja po svetu.
Morda je tvoj današnji dan prevetril svetel trenutek in je bil šef nenavadno dobre volje, te pustil na miru, ali pa celo z družino odpotoval v Himalajo, kjer nima signala, da bi te lahko moril na daljavo, in se v zgornjem opisu ne najdeš … A saj veš, to je bil le utrinek.
Zato vsem prijateljem, ki jih ponedeljek ni pustil na cedilu in se je v vsej svoji veličini obarval pristno »ponedeljkovo«, ponujam naslednjo zgodbo. No, v resnici jo ponujam sebi, a morda v se boš po prebiranju tudi ti počutil »petkovo« in se celo veselil jutrišnjega torka! Pa čeprav samo za trenutek … Ker na koncu šteje prav TA trenutek!
Živela sta dva brata. Prvi, mlajši, je bil bankir in je veljal za ugledneža. Živel je v veliki, po zadnjih trendih opremljeni hiši, police so krasili izdelki iz porcelana, na dvorišču je stal avto, ki je s svojim bliščem kazal na to, da si ga lastni premožen mož.
Drugi, starejši brat je bil gozdar in poznali so ga kot preprostega človeka. Njegovi čevlji so bili oguljeni in srajca pogosto zmečkana. A bil je dober mož, zato ni bil nikdar deležen posmeha ali zaničevanja.
Brata sta bila soseda in ob popoldnevih sta skupaj tarokirala. Starejši je le redko prišel do besede, saj je mlajši brez zajemanja sape nergal o norijah, ki se dogajajo po svetu, krivicah, ki se godijo mestnemu človeku, izkoriščanju, in temu, da bi si zaslužil lepšo plačo in lahko morda sezidal še eno garažo ter kupil še en avto. Starejši je le prikimaval in se tu in tam zadovoljno nasmehnil.
»Kako vendar,« je nekega dne, ko je šlo uglednežu nasmihanje že na živce, vprašal starejšega brata, »se lahko vsem tem norostim in krivicam nasmihaš?« Starec ga je le ošvrknil s pogledom in z nasmehom na obrazu naprej v med prsti obračal karte.
»Daj, povej vendar, kakšna je skrivnost tvoje sreče?«
»Brat, saj veš, da ne poznam mestnega sveta in prestiža. Ne poznam tvojega sveta …«
»Saj to! Tvoja pot do službe je blatna in umazana, moja udobna. Moja pisarna ima streho nad glavo in ni ga orkana, ki bi prepihal trdne stene! Tebe pa v deževnih dneh moči do kosti in le vprašanje časa je, kdaj se bo nate podrlo kakšno drevo. Kako lahko vendar vse to tako mirno prenašaš?«
Starec se je nasmehnil in bolj sebi kot bratu zamrmral: »Morda pa je prav v tem skrivnost …« Mlajši je po sumničavem nasmehu takoj vedel, da ta nekaj skriva!
Naslednje jutro je vstal uro prej kot ponavadi ter se odločil, da bo sledil bratu na delo. Gotovo ima nekaj za bregom! Pot iz asfaltirane ceste kmalu preide v gozdno stezico. Dan je bil hladen in ker je ponoči deževalo, so njegovi ______ čevlji bili kmalu premočeni in prekriti z iglicami ter blatom. Spotikal se je ob korenine in stežka tacal za starejšim bratom. Zaradi goste megle, ki je še dodatno povečevala vlago v zraku, mu je moral biti tik za petami, da ga ne bi izgubil. Potem pa se je starec naenkrat ustavil. Razprl je roke in obraz usmeril h krošnjam … Stopil do bližnjega drevesa in se ga nežno dotaknil. Najprej z eno dlanjo … Potem še z drugo … Mlajšemu bratu se sanjalo ni, kaj počne, a bil je prepričan, da se skrivnost skriva v tem drevesu, zato je tudi sam ponovil njegove gibe. Zgodilo pa se ni prav nič nenavadnega. Dežne kaplje so mu namočile obraz in zdaj so bile blatne še njegove roke! Kakšna polomija od dneva! Oh, danes starejši brat gotovo ne bo prišel domov z nasmehom na obrazu!
Dan se je prevrtel v popoldan in ko je mlajši brat zagledal starejšega, da se vrača iz gozda, mu je že z dvorišča mahal s kartami za tarokiranje.
»No, brat,« je vprašal zadovoljno, ko sta že sedela za mizo in srkala vsak svoj kozarec vina, »kako si se imel danes?«
»Oh, čudovit dan je bil, eden lepših …« Šokiran nad odgovorom, je mlajši brat jezno vstal od mize.
»Ha! To je laž! Pot je bila blatna in umazana, z dreves so padale kaplje in v tisti gosti megli nisi mogel videti niti drevesa pred sabo! Lažeš!« Starec ni niti trznil z očesom, le mirno je pripomnil: »A res? Tega pa nisem opazil.« Takrat se je mlajšemu zmešalo. Napodil ga je do praga in mu zabrusil, da nimajo lažnivci kaj iskati v njegovi hiši.
»Pretvarjaš se, samo da bi me jezil! Dobro vem, kakšen je bil današnji dan v tvoji službi, saj sem ti vendar sledil! Blaten in umazan, kot so umazane tvoje laži!« Pljunil je pred njegove noge in čakal, ali bo brat rekel še kaj v svoj bran.
»Veš, brat, prav nič ne lažem. Le moje misli so drugačne. Danes je narava kipela v vsej svoji veličini. Megla je zadušila hrup iz mesta … Ptice so pele, kot še nikoli … Listje je zelenelo in drevesa so visoko dvigala svoje veje, ker so se po daljši suši njihove korenine vendarle naužile malo vode. Kot bi gozd ponovno oživel … In vonjave! Oh, tako mističnega in magičnega gozda že dolgo nisem začutil! In potem, ko se je megla dvignila nad mesto, so se rosne kapljice lesketale v žarkih sonca, ki so prebijali mogočne krošnje …« Za trenutek je utihnil, potem pa dodal: »Pravzaprav, bratec, tvojim besedam ne gre oporekati. Kar si videl ti, so dejstva. So pojmi. Blato, megla, dež … Vse drugo je doživljanje, na kar pa ne morem vplivati. Tvoja sreča je odvisna samo od tvojega doživljanja, od tvojih misli. Meni je lepo. Zelo lepo. Uživam v vsakem koraku. A to še ne pomeni, da boš tako čutil tudi ti, ko boš hodil po isti poti. Moje besede ne morejo seči do volkov v tebi. Moja videnja so moja, moje srce je moje in hranim ga lahko samo s svojimi mislimi.«
Zato, dragi prijatelj, odpri svoje oči. Odpri svoje srce in ga pobarvaj s svojimi najljubšimi barvami. S svojimi. Življenje ponuja paleto, izbira je tvoja. Te pomirja črna? Potem izberi črno! Naj ljudje govoričijo, naj vsi drugi izberejo belo. Če tvoje srce hrepeni po črni, izberi črno. Ker je tvoja sreča odvisna samo od tebe. Od drobnih trenutkov, ki ti jih kot opomnik, da boš resnično izbral »pravo« bravo, ponujam tudi s tem zapisom. In ko se mednje vrinejo trenutki, ki so boleči za ušesa, boleči za srce … Ko se šef vrne s Himalaje in opazi le tisto, česar nisi naredil … Ko te dotolčejo novice s poročil … Naj ta zgodba preprede tvoje misli. Naj te opomni, da je nergava okolica le okolica in njihova nejevolja le njihova ter v tvoje srce ne sodi. Da lahko tiste težke misli preženeš, preslišiš, ali pa jih obrneš malce drugače. Težave poimenuješ z izzivi. V mokrem, blatnem gozdu opaziš lepoto leska rosnih kapljic. Pogledaš s srcem. Ne pozabi, da svojo sredico hraniš s svojimi doživljanji. Svojimi mislimi, izbranimi barvami in trenutki. Naj bodo barve svetle. Ali pa temne. Samo, da bodo v tvoje srce vnesle svežino, ti narisale iskren nasmeh na obraz, polepšale tvoj DANES in že ponedeljek obarvale »petkovo«.
Živi življenje, prijatelj. Živi SVOJE življenje.
Torej, kakšen je bil tvoj dan? In kakšen bo jutri?
Comentarios