Tale je zate. In zame. In za tvoje otroke. Ker ga potrebuješ, ker ga potrebujem jaz in tudi oni. Tale je zate, da uzreš svetlobo, žarek, ki ga ponujajo zvezde – tiste na nebu in na zemlji. Da sežeš po njem, ali proti njemu vsaj obrneš lice.
Je kot čudežno zdravilo za vse bolezni. Za viruse, gripe, slabo voljo … Za strah. Vem, da te je strah. Ker je tudi mene in strah je naše otroke. Skrivaš se in čakaš. Čakaš in govoriš. Hujskaš sebe, mene in tamale. Vrtiš se v krogu ter gradiš trdne zidove, za katere misliš, da te bodo kot neprebojni oklep varovali pred vsem. Pred vetrom in mrazom morda res, a strah in bolezni se bodo udomačile. Rastle s tabo, v tebi in v tvojih otrocih.
Podri zidove! Reši se oklepa! Stopi čez ruševine in se nastavi soncu! Vdihni. Oh, dihaj kolikor moreš! Teci, teci! Stran od porušenih zidov, teci proti žarku svetle zvezde, teci do obrobja mesta in prestopi prag. Stopi med drevesa, v svet narave. Hodi, hodi, hodi … Teci, če ti paše! Daj se ZAdihaj!
Smejiš se, čeprav nič ni smešno. Ne skrbi, zdravilo že deluje. To je čudež, ki ti ga poklanja narava. Ptiči, ki žvrgolijo, ne vedo. Ne vedo ničesar o boleznih, o vojni. Ni jih strah kot zdaj ni več strah tebe. Čeprav si sam, se ne počutiš osamljenega. Si ŽIV. Si človek. Hodi. Še hodi. Hodi, dokler te noge držijo. Hodi in dihaj. Če ti je težko, postoj. Prisluhni. Vonjaj. Začuti. Naj se ti ne mudi. Pojdi v ritmu, ki ga narekuje tvoje srce. Zdaj spet bije, oh, naj bije! Počutiš se živega, ker si objet s življenjem. S šelestenjem listja, s katerim se poigrava veter, z nagibanjem krošenj, ki te pozdravljajo in ustvarjajo magičen tunel, skozi katerega hodiš. S prvimi zvončki, trobenticami in telohi, ki se prebujajo iz dolgega zimskega spanja. S petjem ptic, ki že začenjajo skrbno spletati svoja gnezda, da bodo v tvojem gozdu še naprej ohranjale življenje in skrbele, da bodo življenje lahko začutili tvoji otroci še čez mnogo let.
Dotakni se lubja starega hrasta, ki že več sto let nudi objeme mimoidočim, jih polni z nevidno energijo, riše nasmehe na obraz in z njihovih src odganja strahove. Daj, objemi ga še ti. To potrebuješ. Hrapavo lubje naj te prav nič ne moti. Zapri oči in črpaj. Vzemi, kar ti daje. Dotakni se ga z licem, pa z nosom in čelom. Zavihaj rokave in splezaj nanj. Seveda zmoreš! Če si še kot fantič, boš tudi danes. Poglej, na drugi strani debla je luknja, ki jo že nekaj pomladi zapored dolbi žolna. In malce višje je debela veja, s katero si lahko pomagaš do velikega razcepa, kjer se začne oblikovati drevesna krošnja.
Odlično, sem vedela, da ti bo uspelo! Udobno se na mesti in objemi svoje drevo. Slišiš kričanje ptic? Ne skrbi, verjetno te sploh niso opazile, preveč so zaposlene s svojim pričkanjem. Poglej na sosednjo bukev. Vidiš veverico, kako te opazuje? Postavlja se na zadnje tačke in se odloča, na katero drevo bi naslednje skočila ...
Kako lep je ta zgodnji začetek pomladi! Kako živahen! Zemlja je še hladna in trda, a kmalu bo tudi speče krte in kuščarje predramilo toplo sonce. Cvetlice se prebujajo, bobki na drevesih se debelijo … Naj sije, naj greje! Naj otopli se še tvoje srce, ki je za hladnimi zidovi dobilo ledeno prevleko. Nič ne govori, pusti naravi, da pripoveduje. Odpri srce. Črpaj. Črpaj in shranjuj na vsakem koraku. Opazi mravljo, ko stopiš čez podrto deblo, lovi ravnotežje na debelih koreninah, ki gledajo iz zemlje, dotakni se grmičevja, ki zarašča pot.
Ptičje prerekanje preglasi žuborenje potoka, do katerega te je ponesel korak. Jutra so še hladna in v senčnih legah, kamor sonce ne more uperiti svojih žarkov, ostaja ledena obroba. A tudi ta se tanjša. Kmalu bo lahko po potočku plula vsa račja družina! Toda zdaj sta še samo dva, ju vidiš? Pisan racak lovi raco, a dama se zdi precej hitra. Kakšen gagajoč spev! Človek se vendar mora od srca nasmejati!
Stopi bližje. Tja, k leseni klopi, ki je na tem mestu že od časa, ko še ti nisi bil niti spočet, a ne pomniš, da bi jo že kdaj opazil. Morda ti bo tole obudilo spomine … Sedi nanjo, les še zdaleč ni strohnel. Zdaj sezi v žep. Ne v desnega, na drugo stran. Ne, tvoje majhne škatle, ki te na vsakem koraku bombardira z obveznostmi in skrbmi, nimaš pri sebi. Pustil si jo med ruševinami, ko si podiral zidove. Sezi globlje. Čutiš papirnato servietko? V njej je star kruh, s katerim lahko nahraniš ta glasna, gagajoča bitjeca. Oh, sedaj se spomniš, kajne? Na tem mestu sta sedela starša, ko si bil še otrok in ti si ob robu potoka, previdno, da ne bi padel vanj, metal kruh požrešnim racam in ribam. Oh, kako lepi spomini! Pridi, racak, pusti za trenutek damo in pridi po malico!
Kot takrat, tudi danes pomisliš, da bi vzel nekaj korakov zaleta in preskočil strugo, a jo raje ubereš po varni poti čez mostiček. Sonce se počasi poslavlja in pogled na lesketajoč potok se zdi pravljičen. Pomahaj potoku v pozdrav in se vrni v svoj gozdiček. V kraljestvo ptic, igrivega vetra, mogočnih dreves, med radovedne srne, ki te prestrašijo, ko ti v diru prečkajo pot, da lahko vidiš le njihove gole, bele zadnjice. Toda ta strah pogreje pri srcu. Tukaj si varen. Od tod prihajaš. Tukaj domuje tvoje srce. Tvoja koža brez oklepa. Tvoje misli, ki sicer ne morejo prebiti toka skrbi, s katerimi se spopadaš v mestnem vrtincu. Drobni trenutki, za katere si že skoraj pozabil, da sploh obstajajo.
Zdi se, da se prepotoval pol sveta, da si vstopil v to brezskrbno pravljico. V resnici pa te od štirih sten do nje, do obrobja mesta, kjer zlovešči tornado izgublja svojo moč in lahko začutiš bližino narave, loči le nekaj minut. Nekaj. Minut.
Vzemi si jih. Ko prestopiš mejo, čas ne teče več. Potrebuješ samo tistih nekaj več kot 300 sekund! In odločitev, da prestopiš prag. Nekaj. Minut. In ne boš več ujetnik časa. Ujetnik štirih sten. Bolezni. Vojne. Skrbi.
Vzemi si jih. Ker jih potrebuješ. Ker si jih zaslužiš!
Ko se boš vrnil … Ja, stene bodo ponovno sezidane. Spet boš oblekel oklep. A pod njim boš drug človek. Ko boš zaprl oči, boš videl svoje drevo, kljub vreščanju otrok boš slišal žuborenje potoka, kar bo tvoj obraz olepšalo z nasmehom. Z iskrenim nasmehom. In ko boš segel v žep ... Ne desnega, tistega na drugi strani. Bo tam brneč telefon. A spomin bo ostal. Naj bo brnenje še tako neznosno, na dnu žepa boš začutil droben trenutek. Tistega, ki si ga shranil v srce, ki te spomnil, da je čas, da ponovno porušiš zidove. Stopiš čez ruševine. Primeš otroke za rokave in jih odvedeš s seboj! Pokaži jim! Podari jim! Ne napravic, s katerimi jim boš ustvarjal oklep in jim poganjal strah v kosti. Podari jim priložnost. Odvedi jih v svet narave, v pravljico, ki še zmeraj obstaja, le da so redki, ki vanjo še verjamejo … Ne podarjaj jim drobnih trenutkov, ne govori namesto narave, kajti tvoje besede bodo med štirimi zidovi spuhtele v neznano. Povleci jih iz tornada in naj jih naberejo sami. Odpelji jih vsak dan, če lahko. Odpelji jih vsak vikend! Pa kaj, če ni sonca! Vzemite dežnik, obujte škornje! Se še sploh spominjaš, kako diši gozd v dežju? Naj bodo na slikah, ki rišejo otroške sanje, glasne race in prestrašene srne, naj se tvoji otroci pred sošolci pohvalijo z novimi praskami, ki so jih dobili med plezanjem po drevesu, razlagajo o škratih, ki so jim za drevesa nastavili sladkarije, ker so majhni avanturisti tako pridno hodili. Naj njihove zakladnice spominov polnijo drobni trenutki, ki so v resnici vse prej kot »drobni«. Trenutki, ki rišejo otroštvo. Ki ustvarjajo nasmehe in svet ohranjajo pristen. Nepopačen. Živ in vreden!
Pojdi po drobne trenutke. Potrebuješ jih. Pojdi ponje danes.
