Zgodil se je danes, v vsej svoji veličini, moči, nevidnosti in pristnosti! Občutek, za katerega poznamo milijon in eno definicijo, razvozlavajo ga veliki psihologi in terapevti, a ga v resnici nihče ne zna zares opisati. Svoj najvišji nivo doseže, ko narediš nekaj, kar ni nagrajeno z medaljo, pokalom, priznanjem ali denarjem, niti s pohvalo.
Občutek sreče. Življenjske energije. Ponosa. Občutek moči, ki vzburi telo in ne moreš niti pisati, ker ti rit poskakuje na stolu!
Drobni trenutki. Danes jih čutim, kot že dolgo ne. A čutenje je le prvi korak. Resnični izziv je zavedanje. Človeku niso v korist očala ali lupa, da jih opazi. Potrebuje ... Odgovor. Si kdaj izrečeš stavek: "Kako sem srečen! Kar tako, brez razloga!"? Če vprašaš mene, sreča brez razloga ne obstaja. Če razloga ne najdeš, je pomen tvoje sreče veliko globlji, kot se ti zdi, droben trenutek, ki se je ujel v tvojo mrežo, pa ima izjemno vrednost. Kadar ne poznaš razloga za občutek svoje sreče, ga je vsekakor vredno poiskati.
Prevzel je tudi mene ... Je krivo dejstvo, da je pred vrati vikend? Niti najmanj, prav nič posebnega nimam v planu. Vreme? Toplo, a vetrovno. Brez presežka. Toda jaz sem tako neznosno srečna! Pred šolo pomaham otrokom v pozdrav in že me nese proti domačemu bregu. Zabredem v gozd, v tišino, med žvrgolenje ptic in šelestenje vetra. V svet tisočih odtenkov zelene. Tam me čakajo … Odgovori.
»Dobro jutro, učiteljica. Danes je petek, dan za zadetek!« Dobro jutro prvemu nasmešku na mojem obrazu! Kako zelo si želim, da bi znala napisati, narisati, odkretati, najti način, da bi razložila ... Da bi razumeli, mi verjeli … Kako zelo sem srečna, ko prestopim prag naše šole. Tako zelo, da me včasih preganjajo nočne more, da so jo iz neznanega razloga zaprli in ne bom mogla več delati z našimi otroki. Želim si, da bi znala razložiti srečo, ki me prevzame, ko vidim njihove iskrene obraze. Kako neskončno rada jih imam in kako za svoje! In kako hvaležna sem, da z mano delijo svoje zgodbe, iz katerih se toliko naučim! Čeprav v odgovorih, ki mi jih ponuja domači breg, slišim šepet, da so za srečo kriva moja dejanja, ne morem mimo dejstva, da so za to krivi oni …
Bliža se valeta. Čeprav se junij zdi še daleč, nas čaka še ogromno dela. Doletela me je naloga, da z učenci pripravim plesno točko. Uf, izziv in pol. Pravijo mi, da ne bo šlo. Da je paleta preveč pisana in je iz vseh teh barv ustvariti le en določen odtenek iluzorno. Dva ne slišita, pet jih bojda ne bo razumelo niti osnovnih navodil, trije morda nekaj obetajo. Tako pravijo. Pripravim koreografijo. To ne bo šlo kar odmeva za mano. Jaz pa želim poskusiti. Vsaj poskusiti! Počasi. Zelo počasi. Še malo bolj počasi. Prvič, drugič, milijontič. En in isti korak. Dokler se ne zgodi klik. Še en klik. Poglej nas vendar! Pa saj vendar plešemo! Ne le plešemo, blestimo! Junij, lahko prideš že čez en teden. ;) Posmeh zamenjajo presenečeni obrazi. Jaz pa mislim, da me bo razneslo od sreče in ponosa! Prvič.
Topel in sončen dan kar vabi po izvedbi ure zunaj. Z učenci tretjega razreda hodimo proti nabrežju Drave, tam sledi nekaj hitrih tekov, gimnastično raztezanje, poskoki, tek med drevesi in sproščena hoja nazaj do šole. Zdi se kot strogo strukturirana vadba. Ampak ne, ni le šport. Je tudi varno prečkanje ceste, prepoznavanje cvetočih drevesnih vrst, tisoč ponovitev vezanja vezalk in jakne okoli pasu, ko postane prevroče, predvsem pa – odnos do gibanja in narave. Vračamo se ob nabrežju. Hodim pred fantom, ki glasno sopiha in zbira moči, da bo premagal še zadnji klanec do šole. Ostali so kar nekaj metrov pred nama, a ga ne preganjam, saj vidim, da se trudi. Ko ne slišim več sopihanja za sabo, se obrnem. Že želim zakričati, da se mora le še malo potrudit, ko opazim, da fant pobira smeti, ki so nametane ob košu in jih skuša čim hitreje stlačiti v košaro smetnjaka. Priteče za mano in med sopihanjem izdavi: »Zadnjič ste bili zelo jezni, ker smo namenoma pohodili smeti in smo jih morali vso pot nositi, zato sem jih zdaj raje pobral in dal v koš. Narava mora biti lepa.« Ponosna do neba! Drugič.
»Prosim, če danes pri uri učne pomoči temu fantu pomagaš pri slovenščini, pisal je ena.« Njegov preizkus znanja izgleda, kot bi bil tarča – ne boja, mesarskega klanja. Uf, tale bo zalogaj, a niti za trenutek ne podvomim v najin uspeh. Mimoidoči učitelji se večkrat nasmejijo, saj so moje razlage nič manj gibalne in praktične kot ure športa, a včasih mora človek besede le obrniti na glavo, da stavek dobi smiselno razlago. Po končani uri ga še nekajkrat srečam na hodniku in s kratkimi vprašanji preverim, če še razume. Ujamem ga tudi zjutraj in hitro ponoviva najine »skrivne finte«. Oh, kako neznansko si želim, da bi mu uspelo! Daj, fant, vem, da znaš!
Po koncu pouka za sabo zaslišim glasno kričanje: »Učiteljica, pet sem pisal! Učiteljica, vse sem imel prav! Celo težke primere!« Iskrene oči, iz katerih je kar bliskal ponos, mi naježijo kožo. Ne morem se upreti. Od sreče sem skočim do stropa in ga na vso moč objamem. Glasno vriskava in prav nič nama ni mar, kaj si mislijo drugi. "Z mami sva narobe utrjevala, sem ji povedal za vaše finte in vadila sva tako, kot ste rekli!" Ponos, ki se ga ne da opisati. Pa ne nase! Hvaležnost za njegov uspeh! Ponos, ki ... Ne, resnično se ga ne da opisati! Tega občutka ne doživim pogosto. Ne tako neposredno. To je tisto! Nič več. Nič manj. V vsej svoji veličini, nevidnosti in pristnosti- droben trenutek … Ponosna do neba! Tretjič.
Tudi s 3.e se odločim uro izpeljati zunaj. V »e« oddelku so otroci z avtistično motnjo, a jih nerada okličem za avtiste. Ker jih preprosto ne vidim nič drugače kot ostalih otrok. Čeprav vem, da ne bi smela, jih imam zaradi njihove iskrenosti morda le še za odtenek bolj rada … »Učiteljica, kam vodi ta poti?« Vprašanje, ki ga eden izmed njih zmeraj zastavi na istem mestu in ga ponavlja tako dolgo, dokler mu ne odgovorim, čeprav si zna nanj odgovoriti sam. Ustavim se, ko srečam prijateljico, ki je že dolgo nisem videla. »Kje imaš pa ostale? Samo trije so?« »Ja, dva sta bolna.« Zasmeji se, ker misli, da se šalim, a ko po nekaj trenutkih vsak od njih že po skaklja v svojo smer, ji postane jasno. Otroke začne nova članica naše družbe zanimati in med najinim pogovorom kmalu zaslišim: »Kako pa je tebi ime? Kdo pa si ti? Hej, kdo si ti?« Dekle se zasmeji in pove, da je Mojca. »A, Mojca. Lepo ime imaš.« Drugi fant stopi korak bližje in nepremično opazuje, kako veter valovi njene dolge, rjave lase. Z odprtimi usti stegne svoje majhne ročice in jih začne negovati. Vidim jo, kako okameni, ko ji deček z boža lasišče. Ničesar ne rečem. Ne pridigam mu, da ni prav, da se je dotika. Ne povlečem ga stran, čeprav vidim, da je punca malce presenečena. Opazujem njegove iskrene geste in pristne dotike. Njegovo človečnost, njegovo ljubezen do ljudi. Kdo drug bi morda bil frajer in bi ob njej pljunil na cesto. On pa pusti srcu, da v svetu vidi lepote, bodisi v naravi ali dekletovih laseh.
Posloviva se, jaz pa otrokom še nekaj časa odgovarjam na vprašanja o »lepi punci«, dokler spet ne začne ponavljati vprašanje: »Učiteljica, kam vodi ta pot?«
Daleč, fant. Med zelene gozdove in cvetoče travnike, kjer rastejo plodovi tvoje domišljije. Kjer biva tvoje dobro in čisto srce, za katerega sem odgovorna tudi jaz, da ga ohranjam takšnega, kot je. Ki bije tako močno, da se v njegov ritem ujame še moj utrip, poživi telo, da skačem od energije in se smejim brez razloga. Zdaj vem, zakaj. Zdaj poznam odgovore. Ne, ni kriv vikend, ni krivo vreme. Tudi domači breg ne, čeprav sem neizmerno hvaležna vsakič, ko se v natrpanem urniku najde čas, da ga obiščem … Ker se tam moje živahno srce umiri. Zbere vse drobne trenutke, ki se v celem tednu nakopičijo vanj, jih da v svoje predalčke, v misli pa pošlje odgovore ... Odgovore, da ste krivi vi, otroci. Vi, ki mi vsak dan kažete, da je mogoče premikati meje, če vam je le ponujena priložnost.
Hvala, moji otroci. Hvala za vse drobne trenutke!