#pohorjeNAŠbreg

Kako veličastne so … In kako mogočne. Včasih na pogled nedostopne, a najbolj hrabre nagradijo z občutkom svobode, po katerem tam spodaj v objemu sivega mesta človek tako hrepeni …

Opevam njih, ki so tako daleč. Ki se zaradi svojih našpičenih vrhov zdijo tako mistične. Hranim vreščeče kavke, ki kot leteči stražarji jadrajo pod mislim nebom in v objektiv lovim bele cvetove, ki se nastavljajo soncu na njihovih bregovih in planotah … Ko jih prekrije snežna odeja, se pred njimi spoštljivo klanjam in sanjam o dnevu, ko bom v kratkih hlačah in robustnimi gojzarji ponovno osvajala tamkajšnje vrhove …

Sanjam o njih, ki so tako daleč … Sanjam tako živo, da ne vidim tebe, ki si pred mojim nosom. Tebe, ki si kot ogromna zakladnica spominov. Beležnica neštetih zgodb, fotografij … Drobnih trenutkov. Tebe, ki me s svojo strmino, ki od vznožja do vrha praktično ne popušča, tolikokrat rešiš slabe volje, iz mene izsrkaš muhavost in nergavost ter srce in telo napolniš s svojo brezmejno energijo narave.

Spregledam tisto, kar se ljudem v življenju dogaja nenehno – drobne trenutke, ki jih zaradi njihove stalnosti in samoumevnosti več ne shranjujemo med dragocene in bistvene, temveč je njihova bližina postala stvar navade, običajnosti. Vse dokler se vesolje ne poigra z našim planetom, z našimi življenji in nam za nekaj trenutkov stalnost obrne na glavo. Takrat spregledamo. Začnemo gledati s srcem. Ceniti. Včasih celo zamižimo od sramu, ker hvaležnosti nismo občutili že prej …

Danes pišem tebi, ki si te toliko ljudi lasti za »moj breg«. Čeprav v resnici domovanje nudiš jelenjadi, srnam, divjim petelinom in jerebom, pomembno mesto zasedaš v štajerskih in koroških srcih. Pa naj še kdo reče, da nisi veličastno in mogočno!

Pohorje, brez slabe vesti tudi sama rečem, da si moj breg. Še nekaj let in imela bova trideseto obletnico druženja! Oh, koliko spominov bo treba obuditi! Družinskih, šolskih, pa individualističnih … Še danes, ko proti tvojemu vrhu gledam iz udobnega fotelja v dnevni sobi, se zdiš visoko. Kako gorato si šele moralo biti v očeh majhne deklice, ki je po položni gozdni cesti, ki vodi do Trikotne jase, na vsakem ovinku čakala »škrata«, ki jo bo pocukal za nogo in bo lahko v grmovju iskala sladkarije, ki jih je izgubil. Morda sem res nekajkrat zalotila mamo, ki je bonbone preveč očitno zalučala tja med praproti, a vero v dobrega moža se je splačalo ohraniti …

Ne vem, ali sem tvoj vrh prej osvojila kot pohodnica ali kot smučarka, vsekakor pa sem tvoje strmine doživljala kot dva popolnoma ločena svetova. Oh, koliko solz je bilo pretečenih, ko so me starši poskusili postaviti na smuči in spustiti proti dolini. Koliko modric in nejevolje si povzročilo … In koliko radosti podarilo, ko sem smuči lahko zamenjala za sani! Potem pa me z leta v leto urilo, da danes smučarsko znanje tudi sama prenašam na majhne nerodneže.

Moj breg je rasel z mano in kmalu postal »mesto odklopa«. Do Bellevueja sem med vikendi skočila še pred zajtrkom, med tednom včasih takoj po koncu pouka. Če sem v dolino tekla, sta dovolj bili že dve uri prostega časa. Ali pa ura in petinštirideset minut? Če hitreje gonim do vznožja, mi morda uspe še prej … In tako so se začele bitke s časom. V petdesetih minutah do vrha, v dvainštiridesetih minutah do vrha … Zmaga! Moj breg je postal teren za trening, za osebne izzive, za rušenje rekordov. Vse do prihoda zime, ko sta se svetova zamenjala in sem že v petek zvečer v postelji sanjala o »gozdnicah«, ki jih bomo s prijatelji drugi dan odkrivali izven območja dovoljenih smučarskih prog ter o trikih, ki jih bom poskusila izvesti dan kasneje, ko bom smuči zamenjala za snowboard. To bo vikend, da te sezuje!

Nova pomlad, nova preobleka domačega brega. Rekordi so bili postavljeni, čas je bil za nove izzive. Kolesarske. Prav res, moj breg je rasel z mano. Bellevue je kmalu postal le mesto postanka, poti, ki se razpredajo po njegovem dolgem grebenu, pa mikavne uganke … Ruška koča na Arehu je obudila spomine iz šol v naravi, pragozd Šumik nahranil srce z dih jemajočimi slapovi in ko so noge že čutile utrujenost, jim je moči vliv oddih na lesketajočih se Lovrenških jezerih, na katerih v letnem času cvetovi lokvanja ustvarjajo pravljične slike! Pa naprej do Ribniške koče in preko najvišjega vrha Pohorja (Črni vrh) do Kremžarjevega vrha – zadnjega pred spustom na koroško stran mojega brega. Kakšna odkritja! Koliko doživetij!

A še zmeraj sem sanjala … O vršacih tam daleč, ki so se nenehno kot slike prikazovali pred mojimi očmi. Ob prepovedi, da bi se v njihovo bližino lahko vsaj odpeljala, so srce hranili spomini. In tako je ostal samo še … Moj breg. Moje Pohorje. Ki je v tem času … Hm, od vsakdanjega guljenja gozdnih poti začelo »prenajedati?« Ne. Postalo še bolj moje. Z dneva v dan ustvarjalo bolj igrive in radožive melodije, v ritmu katerih je utripalo srce, ko sem se odpravila proti vrhu. Izziv, da bi rušila časovne rekorde, ni bil več zanimiv. Zdaj je tempo narekovalo srce, ki je hrepenelo po odkrivanju, raziskovanju. Nova odkrita pot – nova zmaga! Kolikor vzponov, toliko nepoznanih stezic je bilo prehojenih! A je to res še zmeraj isti breg? Zakaj po tej poti vendar nisem hodila že prej?

Še zmeraj sanjam. Še zmeraj čakam dan, ko bo sneg skopnel in bom v kratkih hlačah in robustnih gojzarjih osvajala skalnate očake. A danes … Danes si ne želim nikamor drugam kot po stari, klasični poti do vrha tvoje strmine, moje zeleno Pohorje. Po poti, ki sem jo prehodila že neštetokrat in po kateri se nič manjkrat nisem spustila s smučmi, desko ali preprosto s plastično vrečko.

Danes grem po poti, kjer hodi največ ljudi. Kjer bom srečala vse tiste, ki ti tako kot jaz pravijo »moj breg«. Grem po domači poti, da srečam domače ljudi. Po poti, na kateri lahko slišim pregovarjanje staršev, ki nastavljajo škratove dobrine, se na vse pretege trudijo prepričati svoje malčke, da do vrha res ni več daleč in bo klanec kmalu popustil, čeprav so dejstva daleč od resnice. Grem po poti, kjer lahko srečam najstnike, ki s slušalkami v ušesih, ujeti v svojem svetu, sopihajo proti vrhu. Ker kljub današnjem zmajevanju z glavo in neodobravanju tovrstnega pohodništva v vsakem od njih prepoznam svojo mladostniško podobo … Slišim lahko zbijanje šal starejših, ki jim bo prav ta ista pot, po kateri se podajam sama, popestrila cel dan in se bodo domov vrnili po šele treh tapravih planinskih malicah v poznih popoldanskih urah, saj so danes na planinskem izletu! Grem po stari, zguljeni poti, da se zavem, kakšno pestrost ponuja moj breg! Ker so pohodniki le delček tistih, ki jih bom danes srečala. Zima se je namreč odločila še malce ostati in bele lise vztrajajo še vse do doline …

Danes grem po tisti stari klasiki in izpustiti ne mislim niti enega samcatega ovinka! Da vidim obraze turnih smučarjev, ki kar hlastajo za zadnjimi izdihljaji letošnje presenetljivo dobre zime. Da slišim odrivanje snega smučarjev, ki v izpeljujejo še zadnje zavoje po pobeljeni strmini.

Na vrhu postanem. Da se razgledam in se ti še enkrat zahvalim za pestrost, ki jo nudiš, moj breg. Pozdravim prijatelja, ki sta v krtkih rokavih, nič kaj zimsko razpoložena po drugi strani prikolesarila do vrha. »Prava pomlad, kajne?« pripomni eden in nasmehnem se, ko se v istem trenutku mimo mene spusti nekaj smučarjev. Zazrem se v jasno nebo, ko opazim jadralca, ki kroži nad nami. Nad vsemi nami, ki smo danes obiskali »svoj breg«. Naš breg. In ga doživeli vsak po svoje. Pohodniško, smučarsko, izletniško, kolesarsko … Celo jadralsko.

Oh, zeleno Pohorje, danes te obiščem. Se vzpnem po stari, klasični poti, po poti spominov, neštetih doživetij in zgodb … Da spišem novo. Jo shranim v zakladnico spominov, se ti zahvalim za vsak droben trenutek in ga delim z vsemi tistim, ki te tako kot jaz čutijo za #mojbreg.