Tukaj je sedel gospod s harmoniko. Takšno z rdečim okvirjem in s porumenelimi tipkami. Čeprav je njegovo igranje odmevalo vzdolž celotnega podhoda in se je slišalo vse do železniške postaje nad njim, so ljudje hodili mimo, kot da na tam ne bi bilo nikogar. Gospod je bil neopažen, kar pravzaprav ni presenetljivo niti nenavadno. Kdo pa dandanes v jutranji naglici še nameni pozornost staremu uličnemu muzikantu z zimsko, spodaj zarobljeno kapo na glavi, ki nikoli ni prekrivala ušes, temveč je kot škrnicl molela v zrak? Staremu gospodu z nič mlajšo harmoniko, oblečenim v široko bundo ter z rokavicami, ki jim lahko slečeš prste, da to postoriš to in tisto …
Gospoda vihravost mimoidočih ni prav nič motila. Ujet v ritem svojih starih, že tisoč in tisočkrat preigranih melodij je z zaprtimi očmi in na pol odprtimi usti raztezal meh svoje harmonike, kot bi nastopal sam pred stoglavim občinstvom. Tu in tam je kdo vrgel kovanec v košarico ob njegovih nogah, pa tudi trznil ni. Najbrž bi mu lahko pobral prav ves drobiž, pa ne bi opazil. Pa saj tudi ni bilo bojazni, da bi se kaj takšnega pripetilo. Mimoidoči so bolj spominjali na fijakarske konje kot na ljudi. S slušalkami na ušesih, mrkimi obrazi in povešenimi rameni so z mislimi tavali med svojimi skrbmi in običajno ne slišali niti kolesarjev, ki so jih z nervoznim zvonjenjem skušali pregnati s kolesarske steze.
Koliko nejevolje se mora nabrati vsako jutro tu spodaj pod železniško postajo. Koliko nemega preklinjanja, zloveščih misli in ubijalskih pogledov, ki pa zaradi njihovega strogega strmenja predse gospoda niso niti obšle. On je še naprej igral. Harmonični toni so okoli njegovega srca kot šivanke spletali melodične niti, ki so dušile hrup mestnega vrveža.
Že med zavezovanjem vezalk svojih tekaških čevljev sem razmišljala, ali ga bom videla. Pogledovala na uro in preštevala, kateri dan je v tednu. Ponedeljek in sreda mu ne uideta, morda pa ta teden pride tudi v četrtek. Vreme nikdar ni bilo ovira. V toplejših mesecih ga je hladil vetrič, ki se podil skozi ozek tunel, v zimskih so ga greli kapa, pulover in rokavice. Že nekaj metrov pred klančino, ki vodi pod železniške tire, sem napenjala ušesa, da bi slišala, ali si njegova harmonika že ogreva glasilke. V jutrih, ko sem se zaletela le v zid nergave tišine mimoidočih, so moje misli naslednjo uro preletavali upi, da ga morda srečam na poti proti domu.
Ob devetih je bila zanj že pozna ura. Zamaskirana v rutko, ki je prekrivala pordela lica, z od mraza povsem otrdelimi prsti, je na tistem ovinku kri zavrela po moji koži. Korak se je upočasnil, skorajda sem že hodila. Da bi ujela čim več tistega … Nevidnega. Drobnih trenutkov, ki so skozi ušesne kanale potovali do srca, ga že navsezgodaj napolnili z melodijami, v katerih je poskočno ohranjalo utrip vse do večera! Trajalo je le nekaj sekund, a včasih se je zdelo, da sem slišala cel koncert. Čeprav sončni žarki niso v nobenem trenutku dneva posijali v tisti temačni tunel, je zdaj kar sijal od blišča. Ni bilo fijakarskih konjev. Ni bilo ljudi s telefoni pred obrazi. Ni bilo nervoznih kolesarjev. Bil je le gospod, ki je raztezal meh svoje stare harmonike. Med zidovi je odmevala le melodija starih popevk, odigranih s srčnostjo, kot jo premorejo le tisti, ki resnično ljubijo, kar počnejo.
Sezujem čevlje, vzamem le denarnico in masko ter odhitim po stopnicah. Čez pol ure moram biti v službi, če pohitim, bom še pred časom! S hitrim korakom že med potjo preštevam drobiž. Zavijem za blok.
»Dva čokoladna navihančka in en topel čaj za s seboj, prosim.«
Nekaj metrov pred klančino me zadane. Ne nergavost, ne zvonjenje. Objame me opojna melodija, ki zaviha vogalčke mojih ustnic in mi vrne lesk v oči. Počasi se mu približam in brez besed odložim vrečko ter čaj na prazen kovček za harmoniko ob njegovih nogah. Ne vidi me. Njegove oči so zaprte, usta rahlo odrta. Njegova harmonika prepeva. Postojim. Prav nič se mi več ne mudi. Opazujem ga, kako uživa. Kako neskončno uživa! Sedi na odru pred stoglavo množico, igra brezhibno, brez ene samcate napake! Vsi reflektorji so usmerjeni le nanj … Nič druga ne obstaja. Sta le on … In harmonika. Z nasmehom, ki ga prekriva maska, se vračam proti domu. Melodija je vse tišja, a srce mi igra. Danes bo lep dan!
Poletje se je odvrtelo h koncu, jesen nas obdaruje še s svojimi zadnjimi darovi in pripravlja naravo na zaslužen počitek. Mislila sem, da si je vzel odmor le med poletnimi počitnicami, ko ga morda obiskujejo njegovi vnuki. Da s prvim šolskim dnem še ni začel, ker ta ni padel na ponedeljek. Morda je prvi teden pozabil, da so se dopusti končali in se je med zidove podhoda ponovno začela valiti nema nergavost.
Dokler nisem obrnila koledarja in se zadevala, da smo že v oktobru. Čeprav tečem skoraj vsako jutro, gospoda še nisem srečala. Tudi ob devetih ne. Počasi sprejemam dejstvo, da ga več ne bo, včasih iščem razloge, se sprašujem, kaj se je zgodilo z njegovim inštrumentom in ali je kdaj oblekel šal, ki sem mu ga kot božično darilce na zaboj harmonike nastavila pretekli december …
Zavežem čevlje in stečem po stopnicah. Po pločniku mimo parka, kjer zavijem levo proti podhodu, speljanim pod železniško postajo. Ne napenjam več ušes. Ne čakam več objema opojne melodije. Ker je zmeraj tam. Tudi ob torkih, četrtkih in petkih. Tudi med vikendom in ponoči, ko se umakne še nemi hrup v naglico ujetih ljudi. Ne opazim mrkih pogledov, ne slišim nervoznih kolesarjev. Včasih celo zaprem oči in pustim stopalom, da hitreje zavrtijo noge po klančini.
Gospoda morda res več ni, toda pečat, ki ga je pustil na tistem mestu, melodije, s katerimi je prepojil zidove, ostajajo ujeti pod tiri železniške proge. Ujeti v moje srce in morda tudi tvoje, če si kakšno jutro vsaj za hip izstopil iz svojega divjega ritma vihravosti in skrbi.
Morda pa poskusiš jutri. V podhodu ali na promenadi, ki se vije skozi center mesta. Naj te zmede, če ne boš videl gospoda z rdečo harmoniko s porumenelimi tipkami. Zapri oči in začutil boš. Drobne trenutke, ki se bodo ujeli v tvoj slušni kanal in pronicali vse tja do srca. Se skrbno ugnezdili in ti polepšali dan.
Postoj. Prisluhni. Začuti. Dovolj je le trenutek.