Želim zliti besede iz sebe. Pa jih sproti brišem. Tresoče roke ne zadevajo črno-belih tipk. Vzamem nalivno pero, da bi poskusila s papirjem, pa jih slane solze razmazujejo v motne packe. Kot je moten svet, ki se kot neustavljiv vrtiljak suka pred mojimi očmi. Zavit v meglo. Zavit v žalost. V brezmejno žalost!
V mislih mi odmevajo besede se vidiva jutri, pred očmi se mi riše zadnji prizor, ko sem mahala iz avtomobila in se režala za prazen nič. Ker je sijalo sonce. Ker me je doma čakalo dobro kosilo. Ker sem s tabo preživela neizmerno lep dopoldan. In je bilo ozračje okoli mene kot balonček, nabit s tvojo pozitivno energijo, brezmejno voljo!
Saj se dogaja, dogaja se vsak dan, a mojim prijateljem se gotovo ne more zgoditi. Tebi? Ah, tebe se še gora ustraši! Ali pa samo podleže silni ljubezni, ki jo gojiš do tega mogočnega sveta in ti postreže s tistim, po kar si prišla – z občutkom svobode …
Tvoja odločna narava, ki je premikala meje zdravega razuma, v športnem svetu rušila rekorde, je v meni ob občudovanju zmeraj vzbujala tudi kanček strahu. Bala sem se, da je ozadje vsega morda le tekmovalnost in ob tvojih neverjetnih podvigih dvomila o prisotnosti užitka. Dokler te nisem spoznala. Zares spoznala. Se srečala z mehko Majino sredico, ki je prevetrila moje misli in prepričanja. Takrat sem spoznala, da si tudi ti pod kožo krvava, da tudi tebe kdaj zebe in upaš na glas izreči celo stavek za danes je bilo dovolj. Le koža, ki je varovala tvoje močno srce, je bila trda kot usnje. Ne vem, ali je krivo vesolje, splet naključij ali skoraj strašljiva podobnost v najini naravi, a vem, da smo bili redki, ki si nam dovolila, da se približamo tvojemu gorečemu srcu. Kako neskončno hvaležna sem, da se je rodilo zaupanje med nama, ustvarila magična vez, ki je postala ena najmočnejših v mojem življenju. In zaradi katere boli še toliko bolj … Koliko sem se naučila od tebe, Maja! Koliko spoznala! In kako neskončno premalo skupnih trenutkov mi je poklonilo življenje v tvoji družbi.
Občutkom, ki se tepejo v mojem telesu in premetavajo misli, še zmeraj ne morem povsem slediti. Zanikanja ne morem utišati in potem nastopi jeza. Izbruh besed, kriljenje z rokami in vihravo prestopanje po stanovanju, dokler ne zarinem v domači breg. Tisti, ki ti je bil tako ljub, vsakič prenizek, prekratek in kljub grizenju kolen premalo strm … Kjer kot hladen veter vame butne spoznanje, da se za masko jeze v resnici skriva žalost. Neskončna žalost! Kako sem vendar sploh lahko pomislila, da bi obsojala tvoja dejanja, ko pa sama sprejemam tako podobne odločitve? Kako sem si drznila blatiti srce, ki je bílo v istem ritmu kot bije moje? Se slepila, ko pa moje oči gledajo isto sliko!
Ob tebi sem spoznala, da z mano ni »nič narobe«, temveč nekateri pač živimo in čutimo drugače. Doživljamo največji užitek, ko se ženemo do konca naših telesnih in duševnih zmogljivosti, ko od sebe zahtevamo več, kot si mislimo, da zmoremo in na koncu uspemo … Naše zadovoljstvo izhaja iz napora, ne iz dosežka. Ja, potrebujemo več, ki je od tistih, ki obsojajo, v resnici toliko manj! Potrebujemo nekaj, česar se pravzaprav ne da pojasniti. Nekaj nevidnega, preprostega, kar obstaja le za mejo povprečnega, čemur tako radi rečejo normalno.
»A do vrha Pohorja si šla?« me vpraša oče.
Šla sem 2x in vsak naslednji korak je bil kot grižljaj v kos čokoladne torte, za katerega si želiš, da ga nikoli ne zmanjka. Če bi imela čas, bi šla še tretjič. No, morda pa zvečer, ko v dolini zasijejo mestne luči in vse skupaj dobi še dodaten čar … Toda tega ne upam povedati na glas. Ne bi razumel, zato le pokimam. Le kdo na svetu bi to sploh razumel?!
Potem srečam tebe, ki si pravkar prišla s kolesarske ture in imaš do ure, ko moraš po Bineta v šolo, ravno še dovolj časa, da skočiš na Pohorje. Voščiva si srečno do večera, ko se spet srečava na steni, neučakani, da še malo »postiskava grife«. Brez obsojanj, brez začudenj. Ker bi vsaka druga različica dneva dobila oznako »nenormalen«, neizpolnjen, v svoji globini nesrečen. Čutim obsojanje bralcev, ko to pišem. Nekaj mi celo pravi, da bi bilo bolje, da bi molčala. Da bi skupaj z vami obsojala sebi enake, jih označila za fanatike, egoiste … Ampak zapis je prežet s tvojo energijo, Maja. Z odkritostjo in direktno besedo, ki je okolico velikokrat močno zadela, a izražala brezmadežno resnico. Ne bom zanikala, da sem marsikateri zamerila tudi sama, a si kasneje vsakič priznala, da ji ni moč oporekati.
Spomnim se tvojih prvih besed, ko sem ti povedala, da sem se vpisala v alpinistično šolo: »Pa sploh veš, kaj je to alpinizem? Koliko prijateljev tam izgubiš? Nuša, tega se pač moraš zavedati …« In to preden sem sploh lahko resnično začutila skalo! Kako jezna sem bila takrat nate, da mi vsaj na začetku nisi mogla nameniti nekaj vzpodbudnih besed! Ampak kot vsakič … Imela si prav. Čeprav sem takrat le brezbrižno pokimala, češ vzamem v zakup, danes priznavam poraz. Ne, nikoli si nisem mislila, da boš prva, ki jo bom izgubila, prav ti …
Čeprav sem se šele dokopala do tvoje mehke sredice, do čutne in nežne Maje z ogromnim srcem, ki je znala presenetiti s pozornostmi, pokloniti toplo besedo, bila čuteča mati in je delila svojo brezmejno, divjo energijo, da je bil z njo nabit celoten prostor, je praznina, ki je s tvojim odhodom nastala v mojem srcu, nepopisno velika. In čeprav se od tebe ne morem več učiti, bo naučeno kot šepet vetra na poti, ki se odpira pred mano. Vsem stopinjam res ne bom sledila, toda saj veš, kakšni smo solisti – utirati moramo svoje poti, pisati svoje zgodbe, tvegati le lasten korak. Kot tudi imeti usnjen oklep, da kljub krivim pogledom, ki nam jih namenja okolica, vztrajno in z nasmeškom na obrazu stopamo naprej. Takšnega oklepa verjetno nikoli ne bom dobila, bom pa s seboj zmeraj nosila tvojo odločnost in vero v pravilnost svojih odločitev, ko bom utirala nove gazi, ne glede na to, kako zelo drugačne bodo od tistih, ki jih ustvarja večina.
Nosila te bom s seboj v spominu, ko se bo moj pogled ustavil na brezmejnih prostranstvih gorskega sveta, pa na drobnih cvetlicah, ki bodo s pisano paleto barv narisale nasmeh na obraz … Ko se v bo v nosne čutnice ujel vonj neokrnjene narave in bo ušesa napolnilo petje ptic … Ko se bo od pristne sreče, da so se v moje srce ujeli vsi ti drobni trenutki, zarosilo še oko! In ko se bo tura zdela preveč izletniška za mojo energično naravo, mi bodo v mislih odzvanjale tvoje besede: »Važno je, da smo cel dan v objemu gora in se imamo fajn!«
Draga Maja, v mojem spominu boš zmeraj gorela kot sinonim vztrajnosti, trdnega značaja, jeklene volje do življenja, kot podoba duše, ki jo je hranila hoja po robu, hoja po poteh, ki so dostopne le najdrznejšim, tistim, ki hrepeneče iščejo svobodo. A svoboda ni stvarna. Ni prenosljiva niti otipljiva. Je očem nevidna sila, ki edina poteši nemirno srce. Nahrani ptice brez kril, ki lahko s polnimi pljuči zadihajo le ob vrtoglavih pečinah, s katerih sanjajo, da bi nekega dne lahko poletele.
Draga Maja, danes jadraš nad grebeni, jadraš v jati svojimi pajdaši, somišljeniki … V tandemu s svojo mamo, o kateri ti nikoli ni zmanjkalo lepih besed. Dihaš svobodo, po kateri si zmeraj tako hrepenela. Srce se je umirilo, toda tukaj spodaj je še kako živo! In živelo bo naprej s spomini nate. Njegov utrip bodo ohranjale zgodbe, prežete s smehom, včasih solzami, a zmeraj s hvaležnostjo.
Danes obiščem domači breg tudi zate. Ujamem še zadnji sončni žarek in potem s tabo v mislih postiskam še kak grif. In ko sneg skopni … Ko se leto obrne v poletje … V uho ujamem tvoj vrisk, ko boš s široko razprtimi črnimi krili objadrala Storžičev križ. Jadraj z vetrom, jadraj pod svobodnim soncem! Carpe diem!