Dragi Božiček,
pišem ti pismo. Iskreno, iz srca in s polnim košem upanja, da se uresniči vsaj kakšna izmed želja. Seznam ni kratek, priznam, a pišem v imenu mnogih. In sploh sem se letos še posebej trudila biti zgledno dekle, poštenega srca. Ampak ti to tako ali tako veš. Saj si vendar Božiček …
Pišem ti pismo in obenem prebiram tista iz preteklih let. Se jih še spomniš? Kako močno sem si želela … Tako zelo, da mojega pisma nisi mogel kar odložiti in se nasmehniti mojim mladostniškim sanjam. Priznam, celo meni so zdele lahkomiselne in nekoliko naivne, toda resnično si se izkazal …
Želela sem si, da bi se svet ustavil. Vsaj za hipec. Da bi ljudje vsaj v tem prazničnem času izstopili iz divjega toka življenja, ki je poplavljal trgovinske centre in pod gladino pahnil tudi naše misli, da smo pozabili na resnične vrednote. Na drobne trenutke, ki nas pred božičem še posebej živahno obletavajo, da bi jih le opazili. Želela sem si, da bi ljudje že končno spregledali! Podarili nasmeh namesto bleščečega nakita, si vzeli čas za peko domačih piškotov, posedanje v lokalih zamenjali za toplino doma ter cenili tisto, kar v življenju resnično šteje – zdravje, dom, bližina …
In danes, Božiček, si želim, da bi tisto pismo takrat le odložil na stran, se iz srca nasmehnil in si mislil: »Jo bo že minilo …«. Pa nisi. Oh, vzel si si čas za vsako besedo. Za vsako željo! Uresničil prvo, drugo, tretjo … Do konca leta odkljukal celoten seznam. Kot bi čakal, kaj bom spisala letos.
Dragi Božiček, pišem ti pismo.
Pišem v imenu otrok, katerih dnevi bi morali biti prežeti z zgodbami, ki bodo nekega dne na polici spominov. Z zgodbami, ki ne morejo biti spisane nikjer drugje. Ni mogoče! Za katere bodo prikrajšani njihovi otroci, pa vnuki, ki jim bodo enkrat sedeli na krilu in želeli prisluhniti vragolijam iz njihovega otroštva. Prisluhniti zgodbi, ko se je Miha na šolskem nastopu spotaknil in prevrnil božično jelko. Pa tisti iz šole v naravi, ko je Jure vrgel kepo, a je na mesto Mojce zadel učiteljico. Ali pa spominu iz športnega dneva, ko je presenetila nevihta, a je bilo skakanje po lužah tako zabavno, da dogodka ni moč pozabiti! Želim si, da bi se štetje dni, ko zgodbe čakajo, da bodo spisane, končalo. Da bi otroci lahko spet kopičili spomine, ki bodo nekega predstavljali pisane in najdragocenejše delce njihovega življenjskega mozaika.
Pišem v imenu gostilničarjev, frizerjev, maserjev … Ki se danes borijo za preživetje. Ne, ne preživetje salonov in gostil, temveč svojih otrok, svojih družin. Za tisto resnično – PREŽIVETJE! Daj Božiček, ne dopusti tega. Ne v tem času, ne nikoli. Zavoljo otrok, zavoljo božiča!
Pišem v imenu glasbenikov, športnikov, gledališčnikov … Ki ne smejo nastopiti. Pokazati svoje ustvarjalnosti, nadarjenosti, razvedriti množic, ki so jim njihovi nastopi lajšali težke misli, ustvarjali nasmehe, združevali zaljubljence, vlivali upanje.
Pišem v imenu tvojih palčkov, ki bi ponovno radi izdelovali igrače, za katere se ljudje danes ne zmenijo, saj na poti do pekarne preštevajo svoje zadnje kovance.
Pišem še v imenu mnogih drugih! Pišem tudi v svojem imenu. Z željo, da pozabiš vse, za kar sem te prosila pretekla leta in vrneš vse tisto, česar sem se želela znebiti.
Prosila sem te za zmanjšanje potrošništva, za manjši direndaj. Toda zdaj si želim prav nasprotno. Želim si odprtih trgovin, gneče in dolgih vrst na blagajni! Želim si stiskanja ljudi v veleblagovnicah! Ker je brezglavo nakupovanje pomenilo, da ima prodajalka za blagajno zjutraj razlog, da vstane. Da obleče uniformo - simbol delovnega človeka. Ker je dolga vrsta na drugi strani blagajne pomenila, da imajo ljudje denar tudi za prčkarije in decembrski kič. In stiskanje, pri katerem si včasih lahko začutil celo tujo sapo na svojem vratu, je v resnici bil odraz človeškega zaupanja in … Brezskrbnosti. Kako neverjetno se to sliši, ko pa se nam je takrat zdelo, da imamo toliko skrbi in težav!
Oh, gospod Božiček, vrni nam vse tiste skrbi! Naj naše glave ponovno polnijo »brige«, čigavo darilo pod jelko bo letos zavito v najbolj svetleč celofan … Pa iskanje nove obleke za hčerin šolski nastop … In v koledar je treba umestiti še poslovne večerje ter praznične zaključke ob koncu leta … Oh, ne smemo pozabiti rezervirati smučanja v Avstriji!
Vrni nam te skrbi, ker resnično – bile so »sladke skrbi«. Vrni nam nerganje, ki zdaj ni potihnilo zaradi mask, ki prekrivajo naša usta. Preprosto ni več besed, ki bi lahko opisale tako močna čustva. Ki bi znale opisati vdajo. Nemoč. Skrb.
Dragi Božiček, pišem ti pismo. In te prosim za svetovni direndaj. Za vihravost, ki jo je sicer spremljala nergavost, a so ob njej jadrali tudi nasmeh, dotik, zgodbe. In zdaj smo dodobra v srce shranili tudi resnične vrednote, zdaj cenimo tudi dom, družino in zdravje! Vrni nam vso brezglavo norijo! Ker danes vem, da prav ta ustvarja »normalnost« in tisto resnično brezskrbnost.
Dragi Božiček, pišem ti pismo. V imenu mnogih. Z upanjem, ki mi je še ostalo, da ga tudi letos natančno prebereš in iz svojih sani iskreno vzklikaš: »Vesel božič!«