Na prvi pogled je prav vse enako. Morje je še zmeraj slano, borovci dišijo, kot so včasih, zbudijo me zvoki galebov, ki grulijo svojo speto melodijo in ko se dan preveša h koncu, ribiči odvežejo svoje stare, zdelane čolničke in v zahajajočem soncu rišejo idilo na obzorju. Prav res, nič se ni spremenilo. Pa vendar … Zdi se, kot bi bilo prvič.
Hudo mi je, ko opisujem tukajšnjo pravljico, ker vem, da morda prav ti, ki zdaj to bereš, ne moreš biti del nje. A nekaj mi pravi, da bi bilo še bolj sebično te občutke zadržati zase. Jih ne deliti s teboj, ki jih poznaš kot lasten žep, a se pred njimi zadnje čase skrivaš, ker spomini zabolijo in sploh ne pomniš več natanko, kdaj si zadnjikrat začutil pridih obale … Naj drobni trenutki, ki jih želim deliti s tabo, na tvojem obrazu ne ustvarijo zavidljivih pogledov. Danes daj priložnost srcu, da začuti. Dovoli, da se kakšen drobec ulovi tudi v tvojo mrežo in oživi skrite spomine.
Dolgo sem sanjala. Ne le metaforično, prav zares sem sanjala! Tako živo, da sem ob prvih jutranjih žarkih, ki so prodrli skozi okenske žaluzije in osvetlili prostor, bila povsem zmedena, ker ta ni ustrezal podobi tistega, v katerem sem bila še pred nekaj trenutki. Ker sem namesto galebov zaslišala žvrgolenje domačih vrabcev. Sanjala sem trenutke, ki se pred kakšnim letom najbrž nikoli ne bi znašli v sanjah, saj bi bili preprosto preveč banalni. Samoumevni. Bilo je jasno, da bom poleti skočila čez mejo, pozdravila galebe in prisluhnila zgodbam morja. Pa se je zalomilo. No, nič hudega, bom naredila kakšen skok s pomola za nazaj jeseni. Listje je zamenjalo vso paleto barv in še preden bi se uspela prav obrniti, je narava že počivala pod snežno odejo … No, saj se tudi advent na morski obali ne sliši slabo! Dokler niso pospravili še zadnjega novoletnega okraska in so za vzdušje morali poskrbeti velikonočni zajci. Kot dobi pravljično in cenjeno podobo v tem času običajno kurje jajce, se je v drugačno prevleko obarval tudi »svet čez mejo«. Šele sedaj je srce začutilo, kako močno hrepeni po … Po čem? Po morju? Po borovcih? Saj je vendar samo morje. Slano, zjutraj mirno, popoldan razburkano in galebi so samo druga vrsta ptic. Nič posebnega torej. Ampak zakaj moje srce po njem še zmeraj tako hrepeni? Tako zelo, da se mi prikazuje v sanjah. Da me ob misli, da mi nihče na svetu ne more odgovoriti na vprašanje, kdaj bom lahko spet začutila njegovo bližino, stisne v želodcu.
Povem ti, zakaj. Tukaj čas teče drugače. Teče počasi, včasih se celo zdi, da se ustavi. Tukaj se mi nikamor ne mudi. In tudi če bi se mi … Mi morje ne bi dovolilo podleči mislim o obveznostih, skrbeh. Z melodijo, kot bi na plano priklicalo nevidne nimfe, bi pljusknilo ob obalo in dobilo vso mojo pozornost. Zvabilo bi me bliže k obali, me posedlo na skalnat rob in mi povedalo zgodbo. Oh, kako doživeto zna pripovedovati! Koliko zgodb ima na zalogi! In kako neskončno rada jim prisluhnem …
Opazujem lesket, ki draži moje oči, a me ne moti. Sončni žarki se poigravajo z valovi, ki se kot barve na morski gladini prelivajo eden v drugega.
Opazujem jadrnice, ki tam na odprtem lovijo veter v svoja platna. Ena, dve, tri … Pozabavam se s štetjem in ne izpustim niti tistih drobcenih na črti obzorja. Le koliko jih še jadra za njim? Le kaj vse se skriva za to magično črto, za katero vsak večer potone sonce?
Opazujem galebe, kako jadrajo nad morsko gladino, čeprav se zdi, da je popolno brezvetrje. Brezbrižno. Svobodno. Oprezajo za plenom, ki bo potešil njihovo lakoto do večera, ko bodo za priboljšek laskali turistom in s prefinjenim, melodičnim gruljenjem v njih skušali vzbuditi kanček usmiljenja.
Zapiha močan veter, ki bi me tam na obrežju Drave kaj kmalu spravil v slabo voljo, tukaj pa mi namesto nergavosti dvigne kotičke ustnic. Pustim mu, da mi razmrši lase in globoko vdihnem. Izrazit vonj morja je kot omama za možgane in pljuski razuzdanih valov ustvarjajo pravi obalni spektakel! Pripravlja se k nevihti. Naj pada, naj lije kot iz škafa! Kako lepo bodo dišali borovci, ko bodo dežne kaplje z njihovih vej sprale cvetni prah in namočile iglice, ki kot mehka preproga prekrivajo rdečo zemljo pod velikimi krošnjami.
Jutri pa, ko bo spet sijalo sonce … In se bo dan prevešal h koncu … Takrat obiščem skrajni rt obale. Morda s kitaro v roki, morda le, da posedem in se nemo opajam z magijo, ki se riše na obzorju. Se vprašam o resničnosti barv, ki se prelivajo po neskončnem platnu, čistem kot solza. Kot bi dež dal soncu priložnost, da se izkaže, ustvari novo sliko, lepšo kot kadarkoli prej! Čez nebo narisalo veličastno, kot barvna paleta pisano podobo in me po tihem spraševalo: »Pa ti? Si pobarvala današnji dan?« Oh, nikar se ne boj, tvoje slike so navdih mojemu srcu, da mi včasih ne pusti mirno spati, da le ne bi izpustila kakšnega dragocenega drobnega trenutka! Daješ mi energijo, da aktivno zapolnim tukajšnje dneve in daš mi moč, ki mi je domače sonce ne more, ne domači breg, tudi ne (nič manj dih jemajoče) dravsko nabrežje – daš mi moč, da počijem. Sedem k morju in prisluhnem. Njegovim zgodbam. Sebi. Pomagaš mi, da najdem tisto nekaj, kar umiri moje vihravo srce. Ga prevzame tako zelo, da lahko ure sedim in pišem. Berem. Se samo sprehajam in opazujem. In prav zato te verjetno cenim še toliko bolj. Te sanjam in tvojo podobo iščem v domačem okolju. Da bi začutila vsaj za trenutek … Zgolj za bežen hipec.
A lahko le sanjam. Ne sramujem se sanj, čeprav so otroške in banalne ...
Sanjaj tudi ti, prijatelj! Sanjaj na veliko, riši veličastne gradove, h katerim usmerjaš svoja dejanja v resničnem svetu, sestavljaš drobec po drobec, da boš nekega dne iz stolpa svoje graščine hranil ptice, ki letajo tam zgoraj med oblaki.
Ob tem pa ne pozabi tu in tam pogleda usmeriti naprej, včasih celo navzdol. Poglej h kamnom, po katerih stopaš. K preprostim, vsakdanjim stvarem, ki jih zaradi njihove banalnosti in običajnosti ne opaziš več. Ker tam … Tam se v resnici skriva največ drobnih trenutkov. Tam so temelji tvojih gradov, ki jih moraš negovati in ohranjati trdne, žive. Kdaj obrniti glavo k množici, da boš opazil, koliko ljudi hodi po lužah in mokrem blatu in kako tanka je meja, da tudi tvoje na pogled trdno položene kamne razbije neurje.
Sanjaj o tem, da boš nekoč nekje srečal svoje idole, a ne spregled družine, ki je pravzaprav zvezda Severnica na tvoji poti. Sanjaj o obisku najmogočnejših znamenitostih na svetu, a prej razišči skrite kotičke domače dežele, da boš znal resnično primerjati in ocenjevati. Sanjaj o zakladih in milijonih, a si predhodno ustvari vizijo, kam jih boš nakopičil in ne pozabi na dejstvo, da boš z njimi izgubil prostor, kamor zdaj shranjuješ drobne trenutke. Majhne reči, ki se le bežno dotaknejo tvojega srca, a so kot impulz srcu, da se na tvojem obrazu nariše iskren nasmešek. Morda bo trajal le delček sekunde in zelo verjetno ga sploh ne boš opazil, a srce ga bo shranilo. Te nanj spomnilo, ko boš najmanj pričakoval. Morda celo zato, ker bo tisti dan ta trenutek postal del tvojih novih sanj. Nekoč banalnost, danes pa privilegij le redkih.
Zato oprezaj za drobnimi trenutki – ceni objem babice, ki je mesece »nisi smel« obiskati, ceni domači breg, ki je dolgo obdobje bil edino mesto, kamor si se »smel« zateči, da si prezračil težke misli. Začni dan s kavo na terasi svojega najljubšega lokala in jo srkaj, kot bi vsak požirek bil tvoj zadnji. Potem se odpravi na delo z zadovoljstvom in dobro voljo v srcu. Ker vse to so delčki sekunde, ki pričarajo iskren nasmešek na tvojem obrazu. Tistega, ki ga tolikokrat ne opaziš … A morda bo že jutri, ko boš o njem lahko le sanjal.
Comments