Kako lepa si … Kako igriva, pisana in …
Kako težko te je danes opaziti. Pa tako kot si želim! Kot si želim pisati, zbrati misli, ali pa jih samo razuzdane spustiti, da odjadrajo stran … Da izstopijo iz tega, o čemer resnično nisem želela pisati. Niti stavka, niti sleherne besedice! Toda nemogoče se je ogniti. Širok lijak odprtih misli se je spremenil v tunel in naj se še tako trudim, ne morem izstopiti. Želim zbežati k tebi, kjer vem, da bom našla svoj nasmeh in srečo ter vse drobne trenutke, ki so kot ptice pred zimo odjadrali v neznano. Tečem proti tvojemu objemu, toda ne morem se ti približati. Spominja me na tek v sanjah, kjer se včasih na vse pretege trudim, da bi dosegla cilj, pobegnila neprijetnemu, pa se preprosto nikamor ne premaknem. Zmanjkuje mi moči, dokler ... Se ne predam. Zaprem oči in se odločim samo zadihati. V svoje nosne čutnice vsrkati tvojo bližino, tvoj dotik … Toda ne morem! Maska na obrazu odbija celo tvoj vonj … Le kako smo lahko ponovno tako zagrešili?
Toda veš, lepa si tudi, ko te gledam od daleč. Lepa, ko pobrskam po spominu in sredi mestnega direndaja v mrežo misli ulovim tvoje čudovite vonjave, v katerih spretno prepletaš letne čase. Ker spomini so nekaj, česar ti nihče na svetu ne more vzeti.
Gospa jesen, naj svet še tako odvrača pozornost od tebe, danes želim (za)pisano besedo nameniti tvoji čudoviti podobi. Pravzaprav se od prejšnjih let nisi prav nič spremenila. Si takšna, kot se te spominjam iz otroških dni. Radoživa, bogata in prav nič skromna. Rodila si jabolk, hrušk, prekrila polja z malim morjem buč, povesila trte, da so se kmetje s trgatvami mudili že v avgustu … In ko je nate pritisnil mraz, si kostanjeve ježice ovila v sladkobo in pokazala, da prav nič ne more ustaviti tvoje veličine.
Izkoristiti poskusim prav vsak sončni žarek, ki obraz polepša z nasmehom, odžene težke misli ter poskrbi, da do prvih dreves naših mogočnih gozdov tudi jaz pridem lepa. Bolj se bližam tvojemu objemu, hitrejši je moj korak. Kot bi se bala, da si že odšla in s sabo odnesla vse odtenke, s katerimi barvaš drevesa … Dovolila vetru, da se je poigral s pisanimi listi, jih ponesel v svoj vrtinec ter z njimi prekril hladno zemljo. Ali pa hitim samo zato, ker neskončno hrepenim po tvoji bližini …
Ker v tvojem objemu je svet drugačen. Brezmadežen in otroško igriv. Očisti telo in prezrači misli. Izgubljam se v tunelih barv, skozi katere sem se sprehodila že neštetokrat, pa mi živi odtenki še zmeraj jemljejo sapo … Oh, ne, še zdaleč se nisi poslovila! Magija, ki jo izžarevaš skozi barve, je na vrhuncu. Včasih si celo pomanem oči, da bi preverila, ali morda nosim očala, skozi katera je narava, ki me obkroža, videti tako pravljična.
Ja, tvoj svet je ringaraja! Preprost, da se človeku skodrajo možgani in začne spominjati na norčka, ki se nikoli ne neha smejati. Ki ne ve za čudesa, ki se dogajajo tam zunaj! Ne pozna nasprotja sreče, pravzaprav je njena živa upodobitev! Brez maske. Pristen. Iskren. Razgaljen.
Sam, a ne osamljen. Tukaj so zvoki narave, je petje ptic in šelestenje listja pod nogami. Tukaj so … O, ja, tukaj so! Vsi drobni trenutki, ki jih tam zunaj tako neumorno iščem. Za katere sem se bala, da so odjadrali v neznano. Pa so se samo skrili. Pobegnili in se zatekli v objem matere narave. V prvobitnost, iz katere so nastali in kjer lahko ohranjajo svojo podobo. Kjer jih nič in nihče ne more izmaličiti.
Veš, prijatelj, tudi ti jih lahko najdeš. Ne bojijo se prav nikogar. Ker v pravljičnem svetu, ki jih varuje, maske niso dovoljene. Nasmehi so pristni in pogledi iskreni. In kako malo je v resnici treba, da vsaj kak trenutek svojega dneva preživiš v njihovi družbi.
Kako močno si te želim zadržati, gospa jesen! Se prepojiti s tvojo pisano paleto barv, obdati z drobnimi trenutki, se naposlušati pravljične poezije … Samo še malo …
Pa vendar se bliža čas, da si tudi ti odpočiješ. Pripraviš zemljo, drevesa in polja na zimsko spanje ter jih povedeš v sladke sanje. Pomigneš zimi, naj nadaljuje tvojo pravljico in nam po mnogih letih spet postreže z belino. Svoje si opravila z odliko in čeprav mi je hudo, ko vidim, da pisani tuneli počasi izginjajo, v sebi nosim neizmerno hvaležnost. Za vsak dotik, za vsak objem, ki ga v mestnem vrvežu ni mogoče prejeti … Za vsako kodranje možganov, ki je kot preklop na off iz sveta čudes!
Lepa si jesen. Lepa tudi, ko dežuje. Ko me v prst zbodeš s kostanjevo ježico in mi popoldneve aktivno zapolniš z grabljanjem odpadlega listja. Lepa, ko presenetiš z nenavadno toplim soncem ... In ko z mrzlim vetrom opozarjaš, da boš kmalu izpeta ...
Odpočij si, gospa jesen. Morda pa s tvojim odhodom v slovo pomahamo tudi tegobam in mračnim mislim ... Ter snežni odeji dovolimo, da cel svet ponovno odene v belino.