Pismo Koroni

May 6, 2020

Draga Korona, danes pišem pismo tebi. Ni hvalnica niti žalostnika. Je nekaj vmes in vsega po malem, je zmešnjava misli, kot je zmešan svet po tvoji nevihti … Izgubljen in najden hkrati.
 

Danes skušam zbrati misli. Urediti nered, ki je nastal v zadnjih tednih. Tisti, ki se ga z vihravim čiščenjem ne da pospraviti, ampak se moram skriti v svoj najljubši kotiček, če se mu želim zares posvetiti. Sesti in pustiti glavi, da vse neskladnosti sestavi v smiselno celoto. Nevihta, ki se je zgrnila nad našo deželo, ni samo prebarvala njenih gozdov z drugimi odtenki, zavladala je po vsem svetu, nad ljudmi in vso naravo … Prevzela oblast nad mislimi v moji, pa tudi v marsikateri drugi glavi. Razmetala celo tiste, ki so bile v predalčkih skrbno shranjene že leta in nisem imela kančka dvoma o njihovi ustaljenosti.
 

 

Ponovno odpiram predale. Prazne. Ne, ne bom jih napolnila kot prej. Čas je za spremembe tudi tukaj. Prav res, Korona, tvoj vihar je marsikaj spremenil. Terjal je žrtve in naredil ogromno škode. A učili so me, da nobeno zlo ne traja večno in se da tudi v najbolj nevihtni noči, še iz tako globokega jarka na nebu najti zvezdo, če v njo verjameš in si zaupaš. Da lahko v tegobah, če jih očistiš blata, najdeš tudi sijaj in srečo. Se iz ruševin, ki so nastale, učiš in iz njih gradiš. Ustvariš novo graščino, še lepšo in še bolj sijočo od tiste, ki jo je uničila nevihta. In če zidake postavljaš z razumom ter merico optimizma, gotovo tudi trdnejšo.
 

Hudo mi je, Korona, ko gledam ruševine. Hudo mi je za ljudi, ki so še zmeraj pod njimi in ne morejo uzreti svetlobe. Kot mi je hudo za tiste, ki sicer stojijo na odprtem, ali pa si jim celo tako prizanesla, da njihove strehe nad glavo sploh ni odneslo ter vse skupaj le opazujejo od daleč, pa vendar tarnajo in preklinjajo čez spremembe, ki jih morajo sprejeti!

 

Ne, ne pojem hvalnice ukrepom, ne vladajočim, ne spremembam, s katerimi želimo ponovno priti na zeleno vejo, ne pojem hvalnice tebi, Korona. Sem pa hvaležna za spoznanja, ki si jih z vsem tem poslala v moje srce. Vesela za nevihto, ki je po dolgem, sušnem obdobju vsaj za kanček namočila suho zemljo. Predvsem pa za nevihto, ki je odprla predale in zavihrala čez že zaprašene police s skrbno zloženimi mislimi, jih razmetala vse naokoli in povzročila nered v moji glavi. Ker šele zdaj ugotavljam, da jih zložiti drugače ni "prepovedano", niti narobe.

 

Veš, Korona, prva ploha je bila zares hladna. Polna ugibanj, občutkov tesnobe, ujetništva in odvzema svobode. Pognala je kri do vrelišča in pripravila telo na boj in upor. Ni ga na svetu, ki bi mi lahko zapovedal, kje se lahko gibam! Ni je Korone, ki bi mi lahko odvzela svobodo!
Pa si jo. Tako preprosto, da je spuhtela celo moja moč upiranja.
Sledila je vdaja. Vdaja? Ne, Korona. To ni bila vdaja. Ponudila si mi uvid. Priložnost. Spoznanje!

 

Draga Korona, nisi ustavila samo vrtenje našega planeta. Ustavila si tudi moje vihravo srce, ki je z dneva v dan želelo odkrivati svet in je hrepeneče iskalo pustolovščine. Saj jih še zmeraj, toda odprla si tudi moje oči. Mi pokazala, da mi ni treba zbežati daleč, da najdem, da doživim. Me obogatila s spoznanjem, kako lep je moj domači kraj! Čeprav se ne baha z mogočnimi očaki in lahko valove poslušam le iz školjke, so griči, ki se dvigajo na obrobju mesta, ozke ulice njegovega središča, pa reka s trdnimi mostovi in belimi labodi, zame neprecenljivi. Zdaj vem, da lahko pustolovščino najdem tudi pred domačim pragom. Kako lep si danes, moj rojstni kraj! Lep, kot se mi nisi zdel še nikoli …

 

 

Ustavila si moje vihravo srce. Tako zelo, da danes veselo zabije ob misli na toplino doma. Ob misli na večerno poležavanje na kavču in preizkušanje živcev ob izločanju Masterchef kandidatov. Čeprav še zmeraj nekoliko sramežljivo, danes izrekam na glas – rada sem doma. Rada imam domačo posteljo in domač štedilnik. Čeprav sem človek izzivov, danes vem, da imam rada tudi rutino. Občutek varnosti, brezskrbnosti, objem domačega vzdušja …

 

Ustavila si moje vihravo srce in barko usmerila v varen pristan. V zavetje, ki samo po sebi ne bi imelo vrednosti, če na pomolu ne bi mahali tisti, zaradi katerih se v pristanu počutim varno. Družina. Kako neverjetno sem jo pogrešala na odprtem morju, a se zaradi premagovanja divjih valov tega nisem utegnila zavedati. Kako preredko sem zaplula v pristan in tam odvrgla sidro. In na nek čuden način se mi zdi, da ga ne bo lahko zvleči nazaj na palubo …

 

Draga Korona, sprašujem se, kako opisati nevihto, s katero si obšla svet. Naj kovnem ali rečem hvala? Nobena skrajnost ne ustreza … Nered, ki je nastal, je resnično povzročil ogromno škode, a kako zelo drugačno bi bilo moje življenje, če do njega ne bi prišlo! Pravzaprav povsem običajno, a tako ... Prazno. Še zmeraj bi plula na odprtem morju, misleč, da je borba z valovi edini način, da nahranim svoje neutrudljivo srce. Še zmeraj bi lovila drobne trenutke, a koliko bi jih izpustila, ko pa ima stara mreža tako velike luknje! Spustila tistih, ki so resnično drobni … Resnično vredni.

 

Draga Korona, čeprav je nevihta bila močna in obsežna, me skrbi, kaj bo sledilo, ko bo nered pospravljen. Ko bodo ruševine odstranjene in bomo začeli ponovno graditi. Kaj bo s svetom? Bo narava še lahko dihala s tako polnimi pljuči? Smo se iz neurja kaj naučili? In jaz? Koliko časa bom lahko v srcu ohranila vse te drobne trenutke?

 

Vem, da se bom kmalu spet začela spogledovati z razburkanim morjem. Dvignila sidro in zaplula novim izzivom in dogodivščinam naproti. Vem, da se po koreninah mojega srca še zmeraj pretaka vihrava kri in njegove sredice ni moč spremeniti. Hkrati pa vem, da bo plovba drugačna. Da bo mreža, s katero bom lovila drobne trenutke, gostejša. In bom tudi v najbolj razburkanih dneh odprla predal s sliko svojega rojstnega kraja, družine in se spomnila ljubezni do doma.

 

Vem, Korona. Vem, da bom spet potovala in odkrivala, da se mi bo ob pogledu na očake milo storilo in bo cmok v grlu ustavil besede, ko bo moje oko še zadnjič v poletju ošinilo hrvaško morje. Toda bolečino bo lajšala misel na domačo posteljo, lenobne večere in umirjeno rutinsko življenje, ki bo kot shramba za drobne trenutke, kot voda izčrpanemu drevesu, ki kloni veje zaradi utrudljivega in močnega sonca.

 

Draga Korona, pišem ti pismo. S solzami v očeh ob pogledu na ruševine, katerih spomin ne bo nikoli pozabil. Pa vendar s hvaležnostjo za spoznanja, ki jih je v mojem srcu pustil tvoj vihar. Hvala tudi v imenu narave, ki je zadihala, pa čeprav zgolj za trenutek …

 

Draga Korona, to pismo ni hvalnica niti žalostinka. Je ubesedanje zmešnjave misli, za katere še zmeraj iščem pravo mesto, kot so še zmeraj negotovi koraki, s katerim svet išče rešitve in utira nove poti. To pismo je odraz spoznanj, za katera upam, da so se zasidrala tudi v drugih srcih. Odraz zavedanja, da zdravja ne more kupiti nobeno bogastvo, da v življenju ni treba veliko iskati, da najdeš. Da se sreča v resnici skriva pod domačim predpražnikom in je čas, ki ga preživimo z bližnjimi, največje darilo, ki ga lahko poklonimo tako njim kot sebi.

 

Draga Korona, to pismo je odraz spoznanj, do katerih brez tvojega viharja ne bi prišlo. So besede, ki bodo ostale na papirju, tudi ko bodo ljudje na ruševine že pozabili in se ne zmenili za raztrgane mreže, se vrnili na stare, ustaljene tirnice. Ko se bo svet ponovno vrtel in bodo tegobe le del zgodovine. Ko se ne bomo več zavedali človeške krhkosti …

 

Takrat bodo te besede ponovno oživele. Kot bo morda oživela tudi tvoja podoba …

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

May 6, 2020

April 23, 2020

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

Please reload

© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now