Ljubiti od daleč

April 23, 2020

Jutri bo zemljo grelo toplo sonce … Gotovo bo na vrtu. Lahko bi se povsem po naključju ravno takrat sprehodila po bližnji cesti, nekoliko skrenila in pokukala za vogal … Saj ne za dolgo, le za bežen trenutek! Zolj toliko, da bi videla obris njene postave, jo opazovala, kako v delovnem predpasniku s skrbno urejeno pričesko sedi pred lopo in se nastavlja sončnim žarkom … Samo da bi vedela, da je res dobro …

 

 

Nič na svetu ni samoumevno. Naj se zdi še tako večno, nespremenljivo in obstojno … Naj gre za ljubezen, bližino ali svobodo. Nič ni samoumevno. Niti letni časi, s katerimi upravlja mati narava.

… Danes oblečeš suknjič in kravato, vzameš kavo za na pot, ker se tvoje delo začne v zgodnjih jutranjih urah, že jutri ti morda ne bo treba več vstati z budilko, ker tvojega delovnega mesta preprosto več ne bo …
… Zvečer narediš sijajen načrt, kako boš naslednji dan preživel v objemu skritih gozdnih poti, do katerih je le nekaj minut vožnje, a že zjutraj morda ne boš smel stopiti iz domačega kraja …
… V svojem vihravem vsakdanu si našel tiste pol ure časa in za hip obiskal babico. Ker ti med odhodom že zvoni telefon, ji le bežno pomahaš in brez slabe vesti, z mislimi že povsem drugje, drviš po stopnicah, saj veš, da jo boš čez nekaj dni spet videl. No, razen če … Je ne boš videl niti prihodnji teden. Morda dva? Ali pa kar cel mesec. Jo boš pred jesenjo sploh lahko objel?

 

Ceni, kar imaš, govorijo modreci. In res, trudila sem se loviti vsak droben trenutek, ki je v srcu našel posebno mesto. Se zahvalila ptici za njeno petje, uličnemu glasbeniku za igrivost, s katero barva mesto, očetu za objem in toplo besedo pred spanjem … Pa vendar sem jih toliko zgrešila! Spregledala tistih, ki so se mi zdeli preprosto banalni. Preveč preprosti in vsakdanji, da bi jim pripisala posebno vrednost. Le kdo bi si mislil, da bo prišel dan, ko …

 

Res je tam. Sedi na vrtnem stolčku pred lopo in bere knjigo. Sonce upira svoje žarke na njene svetle kodre in olepšuje njeno podobo. Skoraj se že zaženem proti vrtičku, ko se spomnim, da ni primerno, da ne smem … Kako boli! Kako neskončno boli! Rada bi jo pozdravila in ji pomahala že na daleč, ji stekla v objem, potem pa debelo uro razlagala, kaj vse sem doživela v preteklih petih tednih. Jih je res minilo že pet? Kazala bi ji fotografije in jo zvečer, ko bi sonce zašlo, pospremila do doma. Toda ne smem. Vest mi ne pusti. Ne dovolim si tvegati, tokrat ne. Lahko bi ji sicer pomahala na daleč … A bolečina, ki me stiska pri srcu, me spomni, da bi bolelo tudi njo …

 

Dotik. Objem. Bližina. Si si predstavljal, da boš kdaj po tem tako zelo hrepenel? Da bo na spisku prepovedanega? Da boš ljubezen pokazal s tem, ko boš stekel proč? Da bo narava edina, h kateri se boš lahko stisnil v objem? In boš zajokal med telefonskim klicem, ko boš slišal glas ljubljene osebe, ki bo morda le nekaj metrov oddaljena od tebe?
 

 

Pravzaprav smo dobili priložnost. Da spregledamo, ko še ni prepozno! Da pripišemo vrednost trenutkom, ki so se nam zdeli vsakdanji in samoumevni. Kot je bilo banalno vrtenje tega vihravega planeta. Dokler se ni ustavil. Dokler si narava ni vzela trenutka zase in zadihala …

 

Dobili smo priložnost, kot je nismo še nikoli! Danes brskaš po preteklosti, se hraniš s spomini in obžaluješ, zakaj nisi takrat izkoristil, opazil, si vzel trenutka … A prišel bo dan, ko boš imeli možnost zgodbo ponovno napisati, ji dodati detajle in jo sfrizirati. Imel boš možnost …

… Oditi v službo z brez nergavega obraza, ker se boš zavedal sreče, da jo imaš …
… Posedeti ob svojem najljubšem drevesu trenutek dlje, se nadihati cvetočih rož bližnjega travnika, katerega pestrosti doslej sploh nisi opazil …
… Utišati klic, ki želi prekiniti umirjeno slovo od babice in jo še enkrat močno objeti. Ker zdaj boš vedel, da je že jutri lahko vse drugače.

 

»Saj bo kmalu konec, kajne?« me z glasom polnim upanja vpraša babi. Slušalko odmaknem od ust, da ne bi slišala mojega ihtenja, ko jo še zmeraj skrivoma opazujem izza ograje.

Oh, kako zelo si te želim objeti! Ti povedati, kako neskončno pogrešam tvoj iskren pogled, ko mi poveš, da me imaš rada. Pa toplino tvojega stanovanja, okus domače kave in vonj rož na okenski polici, ki zmeraj tako živo cvetijo.

 

Tudi ti jočeš, prijatelj? Tudi tebe boli? Svet se je morda ustavil, toda spet ga bomo zagnali! Če si spregledal, moraš poskrbeti samo za to, da trenutke, ki danes zbadajo tvoje srce, shraniš na posebno mesto. Danes so boleči, toda prišel bo dan, ko bodo postali zlata vredni! Ko boš hvaležen za bolečino, ki danes razjeda tvoje telo. Narava bo še zmeraj cvetela in babica bo spet z odprtimi rokami stala na domačem pragu, izza katerega se bo valil vonj po pravkar skuhani kavi. Toda nekaj bo vendarle drugače. Vonj pomladi bo močnejši in babičine oči modrejše kot kadarkoli poprej. Opazil boš njene svetle kodre, ki jih je uredila le zate in se čudil neverjetno dobremu okusu orehove potice, katere kos na tvojem krožniku bo dvakrat večji, kot ga je odrezala sebi.

 

Spreglej, prijatelj! Dovoli solzam, da očistijo srce in tam naredijo prostor za nove drobne trenutke, ki jih boš nekoč spet nabiral. Ne bodo zasedli veliko prostora, kajti to bodo tisti, ki jih zaradi njihove »majhnosti« in vsakdanjosti do nedavnega sploh nisi opazil … Zdaj naredi zanje prostor, potem pa jih neguj, kot mati neguje svojega otroka!

 

Še zmeraj si živ, prijatelj! Še zmeraj so živi ljudje okoli tebe! Naj bo bolečina, ki ti jo nalaga vest, ker nečesa v preteklosti nisi storil drugače, le opomnik, da nič na tem svetu ni samoumevno. Ne bližina, ne dotik, ne svoboda. Niti čas, za katerega se ti tolikokrat zdi, da teče v neskončnost … Zdaj ti ga je življenje resnično podarilo. Čas za pisanje novih spominov! Ne prižigaš še sveč, ne zaključuješ poglavij! Zato naj bodo solze, ki jih iz srca vabi bolečina, solze sreče! Solze hvaležnosti, da še ni prepozno! Solze odločnosti, da boš potem, ko se bo svet ponovno vrtel, odvrgel masko – tudi tisto, ki ti jo nadaja mestni vrvež – in začel drobne trenutke zajemati s polnimi pljuči. Ceniti bližino, dotik, svobodo. Ceniti čas, ki je resnično najdragocenejše darilo, ki ga lahko prejmeš in podariš. Ker prav nič ni samoumevno. Nič ni večno. Nič ni naključje.

 

»Kmalu, babi … Kmalu bomo spet skupaj …«

 

Riši spomine in piši zgodbe. Odpusti, kar še ni bilo odpuščeno. Živi življenje, prijatelj!

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

May 6, 2020

April 23, 2020

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

Please reload

© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now