© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Imam sanje, danes.

March 18, 2020

Imela sem sanje! Sanje o dobrih ljudeh. O lepem svetu. Sanje, ki jih sanja otrok, ko ga večerna pravljica z dobrimi junaki in srečnim koncem popelje v miren spanec. Sanje, v katerih živi, dokler ne odraste in pade v brezčasno rutino. Ko dan postane dnevu enak in še preden opazi, mu palica podpira dlan, ko nosi malho s trgovine.

 

Imela sem sanje! O njih sem pisala, oh, koliko sem pisala! Jih želela predati vsemu svetu! Sanje o drobnih trenutkih, ki se skrivajo v iskrenih pogledih in toplih nasmehih. O trenutkih, ki se ujamejo v mrežo odprtega srca, se tam ugnezdijo in dajejo ritem slehernemu dnevu. Imela sem sanje, da jih svet lovi z mano, čeprav je brala le pešica. Kot bo brala te besede …

 

Imela sem sanje, v katerih je narava pela hvalnice ljudstvu, s katerim je končno našla skupni jezik. Poslušala sem zgodbe oceana, ki je spremljal barke do varnega pristana. Zgodbe polj, ki so vračala ljudem, kar je bilo v njihovo zemljo zakopano. Zgodbe gozdov, ki so varovali ptice, da so prepevale, ko so se med krošnje zatekla otožna srca.

 

Imela sem sanje! O tebi in meni. O ljubezni. Sanje, da življenje ni rutina in ljudje še znajo gledati s srcem. O poštenih stiskih rok, pravičnosti, enakosti belih in črnih, revnih in bogatih, o ljubeči žlahti in dobrih sosedih. Sanje o zelenem planetu in čistih računih.

 

Dokler se svet neke noči ni ustavil. Se prenehal vrteti in želel, da odprem oči. A zbudil me je v nočni mori. Ljudje so zbolevali, se borili za življenja, klicali na pomoč in gledali svet, kako se podira. Kljub grozi, morečemu in strah vzbujajočemu stanju pa je bilo v sanjah nekaj, kar je ohranjalo njihovo veličino. Drevesa so še zmeraj cvetela, ptice so pele kot že dolgo ne in sonce je grelo planet. Narava ni vedela, da se je svet ustavil. Pomlad je živela dalje. Polagala mladiče, varovala gnezda in dajala sadove. Narava ni vedela, da ljudje trpijo. Je pa čutila, da se nekaj spreminja. Le kdaj je nazadnje lahko zadihala s tako polnimi pljuči? Le kdaj so ptice še letale visoko, kot sicer letajo letala? Le kdaj so ljudje zadnjikrat stopili v gozd in se tako pristno prepustili njenemu objemu? Cenili njeno nedotakljivost, začutili njen utrip in se navdajali z njeno nedolžnostjo?

 

Svet se je ustavil. Pisarne, hoteli in lokali so zaprl svoja vrata, šolski hodniki so potihnili. Kuhar ni več mogel kuhati, natakar ne streči in učitelj ne vreči žoge ter brez brezbrižno sesti ob igrišče. Otrok ni smel s prijatelji na dvorišče in mama ne k frizerki na klepet.

 

Imela sem sanje! O boljšem jutri, o ljudeh, ki ljubijo življenje, ki spoštujejo drug drugega in cenijo vsak sončni žarek. Sanje, ko se je svet ponovno premaknil. In se začel vrteti v nasprotno smer. Le narava je še zmeraj nevedno cvetela dalje. Toda ljudje, ljudje so postali drugačni! Želeli so pognati svet naprej in se zavedli, da v soliranju ni rešitve. Ljudje so stopili skupaj! Kuhar je ustvarjal nove recepte in učitelj, ki ni mogel več samo vreči žoge, je postal kreativen pri svojem poučevanju. Odprl je predal svojega srca, kjer se je skrival sicer že močno zaprašen, a pod prevleko še zmeraj sijoč razlog, zakaj je tistega daljnega leta želel postati učitelj. Ljudje so odkrili svoje poslanstvo, obudili ustvarjalne žilice in odprli svoja srca. Delali za skupno dobro! Se učili in podpirali. Se ljubili tako močno, da so se celo razhajali. Razhajali iz čiste ljubezni! Da se bodo potem, ko se ponovno srečajo, lahko ljubili še bolj. Mama je spet pekla kruh in oče sina učil spretnosti v delavnici. Ljudje so našli skupni jezik. Se držali dogovorov, čeprav jih je predlagal nekdo z drugega konca planeta.

 

Imela sem sanje! Da so ljudje našli upanje, ki jih je vodilo k novim izzivom, k sreči. Ponovni zagon planeta jim je vlival vero, da nobeno zlo ne traja večno. Planet se je začel vrteti drugače in sila vrtenja je bila tokrat neustavljiva. Močna in vztrajna! Ustvarjena z upanjem, sanjami in pogumom. Z modrostjo. V človeškem mišljenju so na vrh seznama prišle nove vrednote. Zdravje, družina, ljubezen, skrb za bližnjega in za naravo … Ki še zmeraj ni vedela ničesar. Ki je še zmeraj le dihala s polnimi pljuči in pela hvalnice ljudstvu, ker ji je to končno dovolilo. Človeka učila, da lahko pri njej zmeraj najde oporo in navdih. Se stisne v njen objem, ki ga prepoji z upanjem, da bo svet kmalu spet rožnat, kot je rožnato nebo pomladnega večera …

 

Imam sanje! Sanje o dobrih ljudeh. O lepem svetu. Sanje, da bom nekega dne vnukom razlagala o letu, ko se je svet ustavil. O trpljenju, ki je ustvarilo trdne značaje, ljudi navdalo z upanjem in vero, jih zedinilo, da so ponovno zavrteli ta planet. O kuharju in učitelju, pa o študentu, ki je imel čas, da končno napiše magistrsko nalogo, in o fantu, ki se je še bolj zaljubljen kot prej vrnil k svojemu dekletu. O vrednosti, so jo takrat dobili objem, stisk dlani in topla beseda z mimoidočim. O zmagi, ki smo jo tistega davnega leta dosegli skupaj. Ki je tako spremenila naše misli, naše početje in je človek spet postal brat človeku. Izstopil iz rutine in se vrnil k samemu sebi. O pomladi, ki se je tako kot vsako leto nemoteno prevalila v poletje. In potem v jesen. Dokler ni prišla zima. Zima! In otroci so po domači ulici vlekli sani ter gradili snežene može. Prišla je zima, ker smo naravi pustili, da zadiha, da počije.

 

Imam sanje! Da zima pride vsako leto. Da smo se iz tistega leta nekaj naučili. Da ljudje po svetu hodijo odprtih src. Da ljudje izpolnjujejo svoje poslanstvo, cenijo dom, družino, zdravje in ljubezen. Da ljudje še upajo. Da ljudje še berejo. Tudi ta zapis.

 

Imam sanje, danes.

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now