»Nedosegljivo je … Vse, kar si sicer močno želimo, a se za to ne potrudimo dovolj.«
Velik stavek velikega človeka. Ali pa povsem navadnega. Nekoga, ki je znal početi nekaj, česar mnogi ne znajo, niti ne razumejo – slediti srcu. Loviti nekaj, za kar veš, da te bo osrečilo. Raziskovati, odkrivati, živeti.
Za mnoge so bile njegove poti ekstremne, za nekatere celo sebične. Zanj pa je vsaka sled bila odtis običajnega koraka v novo jutro, v nov dan, ustvarjena s pristno željo po iskanju še enega odtenka, s katerim bo pobarval svoj življenjski mozaik. Kako je to mogoče? Zakaj je svet v njegovih očeh bil tako drugačen? Kdo nam postavlja okvirje? V resnici nihče drug kot mi sami. In ti so le redko odmaknjeni od ločnice »dovoljenega«. Le kdo je tisti velikan, ki lahko določi, kje je meja, ko stopiš v prepovedano, nesprejemljivo in nerazumno? Kdo je tisti, ki na našo pot postavi ograjo in nanjo obesi znak s križem in smrtno glavo na vrhu? Ki trdi, da moraš plavati s tokom najširše reke, da si normalen. Ki pravi, da ti ta ponuja vse, kar si lahko zaželiš, na osamljenih rokavih pa ni prav ničesar. Kdo je tisti, ki lahko z gotovostjo trdi, da je deska, s katere odskočimo neznanemu v naročje, postavljena previsoko? In če razpremo krila, morda celo ugotovimo, da lahko letimo …
Ja, znal je leteti. Leteti in loviti! Vizijo, vero in sanje. Vedel je, kar mnogi ne vedo. Vedel je, da sama želja ni dovolj. Sanjati o gradovih med oblaki je nujno, če želiš ustvariti prihodnost, a gole sanje bodo gradove večno ohranjale le v meglicah, ki jih bo razblinila že rahla sapica. Ko se želji pridruži še trdna vera, da bodo zidovi postavljeni, si našel markacijo na svoji poti. Toda tandem želje in vere za polet v višave potrebuje še vzgonski veter. Da boš prišel do naslednjega križišča, do svoje ograje, moraš na pot resnično stopiti. Delati. Zlagati kamen na kamen, steno ob steno, včasih kaj žrtvovati in tako graditi temelje svojega kraljestva. Morda je res in se mora včasih pridružiti še kanček sreče, da te veter resnično ponese v pravo smer. Zato moraš potovati z upanjem, ki je kot krma za tvojo vizijo, za tvoje delo. In ko boš prispel do ograje … Tiste, s križem na vrhu, ki označuje, da pot naprej vodi v neznano, za katerega pravijo, da je nevarno in prepovedano …
Takrat imaš izbiro. Lahko se obrneš in se po isti poti vrneš nazaj do svojega varnega fotelja, iz katerega je tako lahko obsojati vse tiste, ki izberejo drugo možnost. Tiste, ki preskočijo ograjo, ker bi radi videli, kaj ponuja svet tam zunaj. Ker si želijo izvedeti, kam jih bo pripeljala pot, ki jo narekuje njihovo vihravo srce. Tiste, ki tvegajo, kot tvega ranjena ptica, ki prvič poleti iz gnezda. Bo poletela? Če ne bo, bo najbrž padla samo enkrat. Morda bi bilo bolje, če ostane skrita pod varnim maminim krilom in le opazuje ostale ptice, kako svobodno poplesujejo z vetrom. Toda če bo njen poskus uspešen, bo zajadrala tudi sama. Videla oceane in priostrene, pobeljene vrhove, o katerih zdaj le sanja in si zamišlja njihovo mogočnost. Kot boš moč in barve življenja začutil ti, če boš prestopil ograjo. Če boš le za kanček tvegal. In sploh je ograja le iluzija, ki si jo na to mesto postavil, ker so ti rekli, da je tako prav.
Tako so rekli tudi njemu – velikanu, ki v resnici ni bil tako velik, a je zmogel premikati meje. Prestaviti svojo ograjo, okvir »normalnega« razširiti do mej, ki mu jih je narekovalo srce. Redki so že tisti, ki se zavedajo, da imajo možnost. Da ograja ni nepremostljiv zid, toda le ovira – izziv, ki jim ga je na pot postavilo življenje. In kako malo je med njimi tistih, ki imajo pogum. Močno vizijo in (za)upanje, da je mogoče ne le sanjati, temveč tudi živeti svoje sanje, napolniti vsakdan z drobnimi trenutki, ki še tako goste meglice zamenjajo z barvami tisočerih odtenkov.
Se je po njegovih žilah pretakala drugačna kri? Lahko krivimo fiziologijo in odkrivanje sveta onkraj meja pripišemo povišani merici adrenalina? Ali pa so samo njegove oči videle drugače … Ko si ti videl napor, izgubo časa in se spraševal o smislu, se je v njegovih mislih že vrtela zgodba o spustu, razgledu in skoku … Ko je tvoje srce bilo v varnem pisarniškem svetu, je njegov utrip ohranjal občutek svobode, ki ga je lahko našel samo tam zunaj. Tam, do koder razum »običajnega« ne seže in oči ne vidijo.
Verjamem, da imam srečo, ker sem med tistimi, ki se zavedajo, da je ograja le križišče, ki vedno ponuja možnosti. Zaradi njega in njemu podobnih pa po poti stopam z vero, da je vredno tvegati. Prestopiti ograjo in verjeti, da stopaš prav. In če zaideš … Včasih preprosto moraš zaiti. Naleteti na poti, ki jih ljudje ne odobravajo in pred katerimi so že davno postavili znak s smrtno glavo na vrhu. Zaplavati iz široke struge reke v odmaknjene rokave, kjer bojda ne moreš najti ničesar …
Si kdaj zašel? Si kdaj stopil na pot, ki jo poznajo le redki? In če ti povem, da niti domišljija ne pozna vseh skritih doživetij, ki ti jih ponujajo te neznane poti? Veš, in morda, če boš stopal zares vztrajno, najdeš tudi sebe. Kdo pa ve, kje so človeške meje.
Tudi sam ni vedel. In čeprav jih je premikal, jih v resnici ni iskal. Ni hlepel po zmagah, po nagradah, pa vendarle jih je prejel. Ni želel slave, toda zgodba o njegovem izjemnem upanju, pogumu in odločnosti navdihuje in bo navdihovale še tisoče. Bil je skromen, pa vseeno mu mnogi zavidajo bogastvo – mir, ki ga je nosil v srcu, srečo, ki je kot plamen odsevala v svet, sanje, ki jim je dovolil, da vzletijo.
Davo, vsak korak si prehodil z zavedanjem, da nihče ni tako vsemogočen, da bi mu bila pot v neskončnost odprta. Čeprav se je tvoja vse prehitro končala, trdna vera, pogum, ljubezen do življenja in nešteto navdihujočih korakov, s katerimi si ustvaril neizbrisljive stopinje, ostajajo neustavljivi.
Naj njihov plamen večno sveti …