top of page

Kdaj si tako zrasla, sestrica?

»Ja … Ja! JA!« Končno izdavim, ko neham hlipati. Slišim smeh na drugi strani slušalke, ki bi me moral prepričati, da ne gre za tako »veliko« stvar, toda čez mene se kot ogromne skale valijo čustva, dejstva, vprašanja … Kdaj si tako zrasla, sestrica?

Rada bi ti povedala, pa ne znam. Skušam uloviti misli, ki se kot tornado vrtinčijo po moji glavi. Popredalčkati spomine in jih sestaviti v smiselno zgodbo, da bi vse skupaj lažje razumela. Da bi našla dan, ko se je čas ustavil. Če se ozrem na začetek …


Komaj si se postavila na noge, jaz pa to s pridom izkoriščam, da svoje majhne ročice upiraš ob otroški voziček in me prevažaš po stanovanju … Zdaj si podlegla moji nori ideji o vlečenju rolke s kolesom in si za spomin pridelala nekaj prask na komolcih … Tudi na morju te ne pustim v varnem maminem objemu. Sprehajalna pot vendar ni zanimiva, daj, plezajva po skalah in se igrajva, da ne smeva pasti v morje …


In tam se ustavi. Med peščenimi gradovi, snežaki in lego-mojstrovinami. V času, ko si v mojih očeh bila majhna sestrica, za katero moram poskrbeti. Jo zaščiti pred zlobneži in hkrati pripraviti na življenje. Jo naučiti vsega, kar znam jaz, ji pokazati, da svet ti samo bel, pa tudi ne črn in sploh v vsakem trenutku prevzeti vlogo odgovorne starejše sestre, na katero se lahko vselej zaneseš in ji zaupaš.


Moja zgodba se je ustavila v času, ko sem te v vsakem trenutku imela ob sebi, čeprav si z dneva v dan bolj polzela iz toplega gnezda. Dokler nisi vzletela. Čisto zares – vzletela. Brez velikih misli sem krilila na letališču in ti mahala v slovo, dokler me ni zadel drobni trenutek, ki je nasmeh prekril s solzami, me dvignil iz mehkih in udobnih oblakov v jasnino, kjer so se razblinile predstave o moji »sestrski veličini« in se je pred mano odprl pogled na tvojo stezico. Na tvoje življenje. In me soočil z mojo majhnostjo.


Ko sem te učila, kako stopati čez kamenje, si ti že odločno plezala čez balvane. Ko sem ti kazala, kako obiti pajčevino, si ti na poti premagovala iz bodic spletene mreže. In ko sem pametovala o ljubezni, bi morala v šolski klopi v resnici sedeti jaz. Kako slepa sem morala biti. In tvoja narava skromna, da vsega tega nisem prej opazila …


Zdaj vem, da je čas, ko se moja zgodba ustavi, v resnici čas, ko sem se jaz začela učiti od tebe. Učiti vztrajnosti, strpnosti, skromnosti, hrabrosti, ljubezni. Učiti življenja. Učiti o veri, ki jo nosimo v sebi in je vsakemu človeku lastna. Veri, da je mogoče. Da se resnično da in moji zapisi niso samo prazne meglice … Verjeti v sanje, če k njim vodi bit srca. Slediti temu magičnemu utripu, ki edini resnično pozna pravo pot. Tvoja, sestrica, ni bila lahka in čeprav trnje še zmeraj kdaj preseka stezico, verjamem, da bo pred tabo kmalu neskončen travnik, posut z mehkim listjem in pisanim cvetjem, kjer boš zgradila gradove na trdnih tleh. In nastopila bo čudovita pomlad …


Hvala ti, sestrica. Ker s svojim hrabrim početjem vlivaš vero vame in v številna druga srca. Zaradi tebe sem pogumna tudi jaz. Zaradi tebe si upam tvegati. Skočiti tudi takrat, ko nisem povsem prepričana, da bom znala leteti. Ker moja učiteljica ni učila z besedami, temveč kazala z dejanji in boljše si v življenju ne bi mogla želeti.


Kako neskončno velika si, sestrica. Kako neskončno hrabro je tvoje srce. Kako neskončno ponosna sem nate! In hvaležna, da mi je življenje podarilo takšno vzornico. Hvala, da mi še zmeraj kažeš, kako se stopa čez ovire. Kako se ljubi in zaupa. Kako lepa je lahko še tako trnova pot, če sledimo srcu. Kako bel je lahko svet, tudi, kadar je zavit v črnino. In kako majhen je, tudi takrat, kadar so razdalje merjene v miljah.

Ne joči, sestrica, danes poslušam iz tvojih ust. Toda solzam se ne morem upreti. So pristne, kot že dolgo ne. So odraz drobnega trenutka, ki me je kot takrat, ko si prvič odletela iz gnezda, pa spet na dan, ko si na stadionu pred večtisočglavo množico ljudi vihrala z diplomo in bi si najraje iztrgala glasilke, da bi lahko vsemu silnemu svetu povedala o tvojem dosežku, kot tudi danes, ko vezi po uradni poti prepletaš z eno najbolj čutečih in iskrenih oseb na svetu, dvignil iz meglic, v katerih si še zmeraj moja majhna sestrica.


Veš, te meglice verjetno nikoli ne bodo izginile. Ne želim, da izginejo. Čeprav moje oči v tebi vidijo odraslo in zrelo žensko, podoba sestrice, ki jo želim obvarovati pred vsem zlom in se spremeniti v varen pristan, kamor lahko vselej usmeri svojo barko, iz srca ne more pobegniti. Je kot gnezdo spominov, kot sidrišče najine trdne vezi, sestrske ljubezni, ki je nobena razdalja, nobeno neurje ne more razkrojiti.


Žal mi je, da danes nisem ob tebi in se naključja niso obrnila tako, da bi lahko kot v romantičnih filmih s tabo pomerjala bele obleke ter iskala primerne čeveljčke. Toda moj ja, če bi želela biti tvoja desna roka, ko boš v tandemu stopila na svoj neskončen travnik, ni zato prav nič manjši. Jočem, kot morda jočeš ti, ko bereš te besede. Hvaležna sem za te solze. Kako močna in iskrena mora biti ljubezen, da lahko iz človeka zvabi tako otroško pristna čustva. In koliko je takšnih, ki teh solz nikoli ne občutijo na svojih licih …


Hvala, sestrica. Hvala za vsak nasmešek. Za vsako solzo. Hvala za vsak droben trenutek, s katerim vlivaš navdih v moje življenje. Neskončno ponosna sem nate!

PRETEKLE OBJAVE
bottom of page