© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Utrinki

September 25, 2019

 

Stisk njene dlani je danes še posebej močan. Nem, pa tako glasen … Če zaprem oči, lahko slišim besede in vidim slike. Začutim skelečo bolečino, ki jo srce pošlje vse tja do stika z njeno tresočo roko, na obraz pa nariše hvaležen nasmešek. Ne odženem je. Prav nasprotno. Pustim, da se prelije do glave, kjer odpre zaboj najlepših spominov …


Prvi utrinek

 

»Veter potepuh, podaj nam roko, veter lenuh, hitreje za naaamii …« Troglasno petje, ki bolj spominja na razglašeno partizansko tuljenje, se razlega po avtu. Preglasi celo hropeč zvok sklopke, ki kar moleduje, naj nona menjalnik že končno premakne v višjo prestavo. Čeprav se nobeni od naju ne sanja, o čem govori besedilo pesmi, s sestro prepevava na vse grlo in tako, skrbno privezani na zadnjih sedežih zahriplega avtomobila, preganjava dolgčas.

 

»Morjeee,« zavpije Maja. To bo razburljiv teden! Naučili se bova plavati, pobrali vse nagrade v športnih igrah in večernih animacijah, domov prinesli hotelskih rogljičkov, marmeladic in šamponov za celo leto vnaprej … Morda se bom celo naučila vesti kot »dama«, čeprav bo nekaj dni po koncu intenzivnega noninega truda, da bi to zares postala, v meni spet prevladal duh »razbojniške dekline« vihravega srca. Oh, kako bo čudovito!

 

Drugi utrinek

 

Stopimo v dvigalo in čakamo,  da bo zasvetila petica. Ati naju pospremi do vhoda, kjer naju nona pričakuje že z odprtimi rokami.
»Moji veliki punčki!« zakriči in naju močno stisne k sebi. Na vhodu čakajo copati, eni majhni, drugi malce večji in moje nosnice oplazi vonj pohanih jabolk. Neučakano pokukam za vogal, kjer vidim, da je že vse pripravljeno. Dva krožnika, ob vsakem nekaj kavarniških sladkorčkov in skodelica z vročim čajem. Nihče ne naredi boljših pohanih jabolk kot moja nona!

 

»Kako sta zrasli,« pripomni, ko naju premeri od glave do pet. Poletje je bilo dolgo in pestro in regljanju, v katerem ena preko druge natančno opisujeva vsak droben trenutek, ki je ostal ujet v mrežo spominov, je skoraj nemogoče slediti.

»Naj vaju izmerim!« Rob zidu v dnevni sobi je že leta rezerviran za risanje črtic nad najinimi glavami. Nona vzame ravnilo in svinčnik, mi razdre palmo na vrhu glave in me postavi ob zid. Napnem prsni koš in malce pogoljufam z dviganjem pet, da bi se nova črtica bahala visoko nad prejšnjo. Zrasla sem za več kot 10 centimetrov!
»Poglej, zrasla mi je tudi noga …« povem in pokažem na copate, kjer peta gleda čez rob. Potrebujem nove? Kje pa, super babi ima rešitev tudi za to! Hitro steče po škarje, vzame copat in izreže njegov prednji vrh.
»Tako, poskusi.« Nogo potisnem v copat in prsti svobodno pomigajo na prostost. Prav res, copat ni več premajhen …

 

Tretji utrinek

 

Na telefonu zasveti opozorilo, da imam že drugi neodgovorjeni klic. Čakam, da se zaključijo predavanja, takrat jo bom poklicala nazaj. Le kaj je tako nujnega?

 

»Nona, zdravo! Bila sem na faksu …«
»Ja, ja, saj vem, oprosti, da sem te zmotila. Poslušaj, gledala sem vremensko napoved. Jutri bo lilo kot iz škafa! Lepo te prosim, toplo se obleci. In nikamor ne hodi! Imaš nepremočljive čevlje? Dobro bi bilo, če oblečeš tudi spodnjo majico …« Zavzdihnem in nekoliko nejevoljno pritrjujem na vse, kar vpraša, pozornost pa že usmerim na odklepanje ključavnice na kolesu ter razmišljam, kaj bom skuhala za kosilo.
»Kaj pa tako šumi?« vpraša, ko se veter ujame v telefon, jaz pa se spopadam z izzivom enoročnega manevriranja med parkiranimi avtomobili.
»Sem že na kolesu, se oglasim čez vikend, ko se vrnem v Maribor,« skrajšam pogovor.
»Oh, to bi bilo lepo. Pogrešam te. Bom pripravila pecivo, ki ga imaš rada … Adijo!«

 

Četrti utrinek

 

»Nona, utišaj televizijo, nič te ne slišim!« Odmaknem slušalko, saj iz telefona udarja le hreščanje. Čez nekaj trenutkov zvok potihne.
»Je sedaj bolje?«
»Ja, zdaj v redu. Kdaj bi šli ta teden plavat?« Ker sama več ne vozi, enkrat na teden skupaj obiščeva ruški bazen.
»Naj pomislim … Jutri imam nemščino, v torek angleščino, v sredo namizni tenis, v petek telovadbo in računalništvo … Ali lahko v četrtek?« Pri sebi se nasmehnem, ko pomislim, da ima pri svojih 84 letih bolj natrpan urnik kot študentska mladina. Prilagoditi bom sicer morala nekaj svojih načrtov, ampak logistika bo veliko enostavnejša kot nadaljnje usklajevanje.
»Četrtek bo super, se slišiva še v sredo in se podrobneje dogovoriva, velja?«
»V sredo popoldan, dopoldan ne morem.«
»Velja, v sredo popoldan. Lepo se imej!«

 

Utrinek X

 

Nežno jo primem za dlan in jo poljubim na lice. Spi. Sklonim se k njenemu ušesu in jo pokličem. Trdno spi. Poskusim še enkrat. Za špranjo dvigne veki. Zdaj opazi mojo podobo, široko odpre oči ter skuša privzdigniti lev kotiček ustnice. Vrne mi močan stisk dlani in nekaj trenutkov le nepremično zreva ena v drugo.
»Oprosti, da sem te zbudila, ne bom te dolgo motila,« zašepetam in obraz mi krasi ogromen in iskren nasmešek. Kako sem hvaležna za ta trenutek. Kako zelo sem srečna! Razlagam ji, kakšen je bil moj dan, kaj počne Maja, kako si bom pobarvala večer … Vse ji povem. Natančno in podrobno opisujem vsako malenkost. Naj si bo še tako nepomembna, želim jo opisati, orisati, ji dodati barvne odtenke in vanjo vliti življenje. Jo narediti pristno, da jo bo lahko začutila še ona. Potem besedo predam njej.


»Vem, nona, vem …« Kako glasna je lahko tišina, če ji pustimo govoriti. Kako žive so lahko njene zgodbe. Prav res vem. Vem, ker vidim. Vidim pogled, ki mi govori, kako vesela je, da me vidi, a si želi, da je ne bi gledala. Čutim stisk, s katerim želi povedati, da me ima neskončno rada. Da je hvaležna za mojo bližino, a bi rada, da odidem. Razumem tudi druge stvari. Tiste, ki jih ne želim slišati, ki jih odženem iz svojih misli in z nasmehom prikrijem, da jih razumem. Buden pogled traja le nekaj trenutkov, preden spet odjadra v svet sanj, a meni se zdi, da je trajal celo večnost. Bil je zgovoren kot že dolgo ne in srkala bi ga lahko v nedogled …

 

Ležem ji čez prsa in glavo prislonim ob njeno lice. Zaprem oči in pustim utrinkom, da poplesujejo po mojih mislih. Slike se vrtijo kot film. Slišim njen glas, njen smeh in se skušam vživeti v zgodbe, ki mi jih je pripovedovala. Tiste o domači kmetiji, na kateri je živela, pa hribih, ki jih je morala prepešačiti, da je prišla do šole. Zgodbe o mladostniških, ljubezenskih avanturah, iz katerih sem vselej morala potegniti nauk. Zgodbe o Govorečih omarah ... Zgodbe o življenju. Kako neskončno mi je žal, da jim nisem bolj podrobno prisluhnila. Da jim nisem dala več priložnosti, da bi bile povedane. In hkrati … Kako srečna sem, da sem imela možnost slišati vsaj te. Oh, ni jih malo. Za cel roman! Toda človek vselej hrepeni po več. Si očita, da ni bukvi dodal še nekaj strani …

 

Hvaležna sem. Za vsako vrstico. Za vsako besedo. Kakšno srečo imam, da roman obstaja. Koliko je takšnih, ki lahko le poslušajo njihove povzetke, brane iz strani drugih bralcev. Tako bom nekega dne pripovedovala tudi sama. O mestni gospe, ki ji brez oklevanja dodeljujem naziv najbolj fit babice na svetu ter naprej prenašam njene zgodbe, pripetljaje in modrosti.

Poslušaj jih tudi ti. Ne mojih. Sem samo bralka tujega romana. Odpri ušesa tistemu, ki bo krasil samo tvojo polico, katerega njegov prvi lastnik boš ti. Vzemi si čas za te zgodbe. Četudi se ti zdijo nepomembne in povsem dolgočasne. Shrani in neguj jih, kakor bi se zgodile tebi. Ni ti jih treba zapisati, niti si jih zapomniti. Vedno pa jim daj priložnost. Daj priložnost času, ki ga preživiš v družbi njihovega avtorja. Srkaj vnemo, s katero so opisane in zajemi del sreče, ki jo poklanjaš s tem, ko poslušaš. Naj nikoli ne pride dan, ko se boš z žalostjo in slabo vestjo oziral nazaj in listal nepopisane strani. Piši jih danes. Piši jih jutri. Piši jih vsak dan! Na že zapisane se oziraj s hvaležnostjo. Zbiraj (drobne) trenutke dneva!

 

 

.    .    .    .    .

Stisk dlani počasi popusti, njene veke postajajo težke.
Vem, nona, vem. Zdaj odhajam, toda kmalu te spet obiščem. Hvala ti za vsak današnji trenutek.

 

Rada te imam,

 

tvoja Nuša

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now