© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Za sanje

August 21, 2019

Zgodba, ki vam jo bom povedala, je resnična. Je živa, kot je živo žvrgolenje ptic ob prvih jutranjih žarkih. Ne vem natančno, od kod izvira, a njene korenine se začenjajo v globinah srca, v skritih kotanjah, kjer domuje podzavest, ki jo lahko srečam le v zgodbah, kot je ta. Tam lahko zajamem čisto srečo in pogledam strahu naravnost v oči. Si dovolim nedovoljeno. Skočim v kotel spominov, čeprav vem, da me bo njihov napoj opekel in ranil. Se prepustim … Zgodbi.  

 

Kako prijeten dan. Sončen, a ne prevroč. Hodim po mehki travi, bosa, da lahko začutim njeno ščegetanje med prsti. Nežna je kakor svila. Varna in prijetna. Hodim med velikimi stebli, ki spominjajo na fižolovke. So to drevesa? Ozrem se navzgor, da bi prepoznala krošnje, a jih ne vidim. Ne vidim njihovega konca. Kakor obzorje, ki sega v neskončnost, če ga gledaš iz obale. Dotikam se stebel, okoli katerih se kakor bršljan prepletajo tanke, a močne veje. Nekatere stopničasto, druge v spirali. Kako mistično, a hkrati tako resnično. Radovedna, kot je moja narava, v meni kaj kmalu prebudi pustolovski duh in skupaj potrkata na vrata raziskovalne žilice, ki do srca pošlje živahno kri, da ta poskoči od vznemirjenja. Le kam se vzpenjajo te mogočne bilke? Le kaj se skriva nad oblaki? Morda tam butajo strele in divjajo nevihte. In sploh mi v tej mehki travi prav nič ne manjka. Tukaj je varno … Toda … Želim se povzpeti, želim si izvedeti. In nekaj mi pravi, da je vredno tvegati.

 

Začutim hladni veter, ko nogo dvignem od tople in mehke podlage. Primem za vejo … In naredim prvi korak. Nato še enega. In še enega. Še preden se dodobra zavem, se dotikam oblakov. Puhastih kot sladkorna pena in belih kot angelska krila. Plezam visoko, visoko, a višina ni prav nič vrtoglava. Nova veja, nov korak. Ne čutim utrujenosti. Kot bi gravitacija delovala v nasprotno smer in me dvigovala vse tja do … Oblaki postajajo vse bolj porozni in od radovednosti me srbijo podplati, da začnem preskakovati stopničasto razrasle veje. Še malce in videla bom … Uau. Uščipnem se v lice, da preverim, ali je podoba, zarisana pred mojimi očmi, resnična. Steblo se konča in na mesto krošnje zagledam svoj sanjski grad – hiško z alpskim slogom strehe. Majhno, prikupno, z odprtimi polkni, ki kar vabijo, da pokukam skoznje. Puhasta stezica, ki vodi do vhodnih vrat, je še mehkejša od trave tam spodaj! Zaslišim ptičje krike in opazim, da hiško varujejo moje najljubše ptice – planinske kavke. Vstopim previdno, nekoliko prestrašeno, a z vnemo po odkrivanju. Za vrati so še ena vrata. Odprem tudi ta in pred mano se odpre prazna sobica, katere vsako steno krasijo nova vrata. Hm, nikjer nobenih napisov. Pustim se presenetiti in se odločim začeti kar pri prvih. Še preden jih odprem do konca, nosne čutnice oplazijo znane vonjave. Za trenutek obstanem in preneham dihati. Kako dolgo že nisem vonjala … Tam spodaj bi ta vrata nemudoma zaprla in pobegnila. Stresla z glavo in pregnala misli, na katere se me veže vonj. So vonjave preteklosti. Lepe, strašno lepe. A tiste, ki je ne gre obuditi ali kako drugače priklicati nazaj. Zato pred njo raje bežim in se skrivam. Le kako me je našla? Ali pa sem tokrat jaz našla njo? Ni pomembno, zdaj vrat ne želim zapreti. Zamižim in s široko razprtimi nosnicami zajamem sapo. Stopim na sredino sobe, kjer so vonjave še bolj izrazite in ponovno zadiham. Počasi, globoko. Kot film se mi pred očmi vrtijo spomini, ki tukaj prav nič ne bolijo. Mrtvi, a tako živi! Ne, obraza ne prekrivajo solze, krasi ga nasmeh. Otroški in navihan kot je bil takrat, ko sem v roki še držala čopič in risala na platno svojega mozaika. Razširim roke in drobcenim trenutkom pustim, da me objemajo. Prav nič se jih ne bojim. In nikamor se mi ne mudi. Proti drugim vratom se odpravim šele, ko opazim, da vonjave pojenjajo. Takrat začutim, da je čas, da odprem nova …       

 

Tudi tukaj najprej poškilim za vogal, šele nato previdno vstopim. Na sredini je miza. Na njej papir. Ob papirju nalivno pero. Oh, kako dolgo že nisem pisala s takšnim pisalom. Kdaj sem nazadnje sploh pisala? Brez pomisleka sedem in pustim roki, da jo vodi srce. Usmerja misli in kot bi bilo naučeno premika dlan, da papir prekriva z besedami. Odstavki. Obračam strani, kot bi listala knjigo. Oh, koliko želim spisati! Na papir prelivam misli, ki jim tam spodaj pustim le poplesavati po možganih. So skrite želje, besede, ki si jih želim povedati na glas, ampak bi izpadle otročje, ali pa bi se pogovor nerodno zapletel in se končal z razočaranjem. Pišem o trenutkih, srečanjih in občutkih. O vsem, kar preprosto moram povedati, pa za to ne najdem poguma. Pa tako kot zagovarjam, da je nujno treba tvegati! Ne, pri besedah si ne upam. Tako ohranjam upanje, da bom morda nekega dne vendarle našla prave besede. Do takrat se bom vračala v to sobico. Za to mizo. In z nalivnim peresom pisala pisma. Jih tako kot zdaj zaprla v kuverto in jih poslala tja gor, še višje od oblakov, kjer se nahranijo z upanjem, ki mi ga kot neviden prah pošljejo nazaj v srce. Boljšega odgovora si ne bi mogla želeti.          

                                      

Odložim nalivno pero in se napotim k še zadnjim vratom. Izza njih slišim hrup, zato najprej potrkam. Ker nihče ne odgovori, nežno pritisnem na kljuko in pokukam za vogal. Kot bi vstopila v ogromno delavnico. V nedokončan prostor, kjer marljivo kakor čebele delajo majhna bitjeca. Prvi kuje, drugi zida, tretji barva, nad vsemi pa jadrajo črne kavke, ki kakor čuvajke bdijo nad njihovim delom. Tako so zavzeti, da me sploh ne opazijo, jaz pa se le nemo sprehajam med njimi. Dotaknem se stene, ki je sestavljena iz drobnih kamenčkov, na katerih se je barva že posušila in opazujem možica, kako natančno barva vsak delček mozaika posebej. Vsakega z drugačnim odtenkom. Barve se živahno prelivajo in ustvarjajo podobo, ki je ne morem prepoznati. Le kaj ustvarja? Sprehodim se naprej mimo drugega, ki kamenčke lepi na steno, pa tistega, ki jo brusi in pripravlja podlago pleskarju … Vse do marljiveža, ki zidake skrbno postavlja enega na drugega, mednje nanaša malto in tako gradi novo steno. Tudi sama vzamem enega, ga premažem in postavim na vrh. Zdi se, da je samo zidak, toda v meni prebudi neverjetno moč. Ja, zato se je splačalo priti. Za ta zidak. Za ta kamen, ki je v resnici veliko več kot samo kamen. Je podlaga za majhen kamenček, za droben delec mozaika, brez katerega bi končna podoba bila nepopolna. Delček sobe, v kateri bodo morda zbrani novi spomini, nove skrite želje, vizije, ali pa se bosta v njej ugnezdila upanje in vera. Če delčka ne bi bilo, ne bi bilo stene. Ne bi bilo tega prečudovitega mozaika. Ne bi bilo moje sanjske alpske hišice, kjer lahko objemam spomine in ti prav nič ne bolijo. Kjer lahko povem še tako skrite želje, brez strahu zrem grozi v obraz, kjer je vera v moč upanja trdnejša od najmogočnejše gore, ki se bohoti za hiško. Kjer si dovolim stopiti dlje od dovoljenega … Začutim veter, ki zapiha skozi še nepozidano odprtino in me vabi, da pogledam skoznjo. Stopim na rob in se ozrem nazaj. Zdaj prepoznam podobo mozaika. Tam je oris kavke z razprtimi krili … Kavke, ki svobodno leta nad oblaki, visoko med gradovi, kjer domujejo sanje in kamor seže le korak pogumnežev. Zaprem oči in še enkrat s široko razširjenimi nosnicami vdihnem – spomine, želje, vizije, pa drobec vere in upanja. Razprem roke in … Skočim. Visoko, daleč … Kakor kavka s pisanega mozaika. Toda ne jadram. Padam … Padam med oblaki, med stebli, vreščanje kavk zamenja žvrgolenje neznanih ptic …

 

 

Pogled mi zastre močna svetloba in v glavi se mi v hipu odvrti preživeta dogodivščina. Mehka trava, pa stebla, stopničasto porasle veje, skrivnostna vrata, soba s spomini … Takrat zapeče. Nasmeh na obrazu zamenja otožnost. Močno stiskam oči, da bi pregnala sončne žarke, ki prav nič nežno ne rinejo skozi reže rolet. Z odejo si prekrijem ušesa, da ne bi slišala vrtnega žvrgolenja in bi še vsaj za trenutek odgnala zavest, ki me s svetlobno hitrostjo postavlja na realna tla. Priznam poraz in kljub spoznanju, da je zgodba končana, spominom še enkrat dovolim, da prepredejo možgane in se lahko še za hipec izgubim v doživeti pustolovščini. Otožnost ponovno zamenja bežen nasmešek. Nekaj pa mi je vendarle uspelo prinesti na to stran. To je upanje. Vera, da svet tam zgoraj obstaja in ga lahko gradim tudi od tukaj. Da ni daleč čas, ko se lahko tja spet vrnem. V svet, ki ustvarja resničnost, ki je včasih bolj resničen od resničnosti same, jo bogati in riše pot vsakodnevnemu koraku. Usmerja srce in narekuje ritem njegovega utripa. V svet svojega sanjskega kraljestva. Lepo je imeti sanje.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

June 21, 2019

March 19, 2019

February 24, 2019

February 14, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now