© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Moja skala, moj pristan

June 3, 2019

Davno sem že želela spisati te besede. Dolgo že silijo na plano, pa srce noče sodelovati. Hiti in išče nove in nove drobne trenutke, a jim v resnici ne posveti prave pozornosti. Ne tiste, ki bi si je zaslužili. Ne vem, če bom našla prave besede, ne vem niti, če obstajajo, a danes bom poskusila. In sploh sem že davno obljubila – tebi in sebi – da bo eden od zapisov samo zate.

 

Morda je res kriva narava in so tvoji geni v meni še bolj razpasli svoje korenine, se izrazili v še živahnejši podobi in zato ne najdem miru. Kot bi bila v bitki s časom. Bila v toku tekmovanja, kdo bo zbral več drobnih trenutkov, ne da bi se vanje zares zazrla. V toku tekmovanja, kjer je merilo odlike kvantiteta in ne tehnična dovršenost. Vem, da tudi ti v sebi hraniš besede, ki bi jih rad delil z mano, a se tako kot jaz boriš za zmago, ki je v resnici nihče od naju ne more doseči, saj tekmujeva s samim seboj.

 

Čeprav je nekje v meni želja, da izplujem iz deroče brzice, se v resnici z veslom še dodatno poganjam po njej. Plujem mimo rokavov, v katerih vidim, da je tok počasnejši, plujem mimo peščenih sipin, v katere bi lahko usmerila svoj čoln in za trenutek postala … Kjer bi odložila veslo in dala priložnost besedam. To bi bila resnična mala zmaga. Toda najin tok je premočan. Čeprav plujeva eden ob drugem in se najina čolna včasih celo dotakneta, je šumenje brzice preglasno, da bi lahko govorila in reka preveč deroča, da bi lahko pozornost usmerila drugam, kot le na svoje veslanje.

 

Danes sem izstopila iz toka. Čeprav je moja sipina, na kateri stojim, na drugem koncu sveta, imam občutek, da ti zrem v oči. In končno imam priložnost, da ti povem …

 

 

Hvala.

Hvala, ker …

Kako vendar naj povem? Morda bi morala začeti z oprosti. Oprosti, ker ne najdem besed. Ker ne vem, kako izreči dovolj velik hvala za vse, kar počneš. Kar si počel do zdaj, da sem zrasla v osebo, ki ljubi življenje, ker si ji pokazal, kako lepo je lahko, če ga živiš. Nedvomno sem vsako novo izkustvo zajela s polno žlico in na pot, ki si mi jo pokazal, stopila s tako odločnim korakom, da si kmalu videl le še mojo senco.

 

Pokazal si mi travnato pot, po kateri se tako rad sprehajaš in vzljubila sem jo tudi sama. Toda moji gradovi so zidani visoko v oblakih in do njih vodijo le skalnate stezice, le ozke poti, katerih razgledi so kot omama za moje srce. Kako močno si želim, da bi ti lahko predala košček sreče, s katero me navdajajo. Popeljala bi te nanje, a se bojiš višine. Vidiš prepade in ptice ujede, ki krožijo nad menoj. Toda mojim očem so te stvari nevidne. Vem, da bi najraje stekel za mano, me obdal z neprebojnim oklepom in me noč in dan imel na očeh, samo da bi vedel, da sem dobro. Vem, da si želiš, da bi ostala na travnatih poteh, kjer je najgrozovitejša stvar, ki se ti lahko pripeti, pik prestrašene čebele. Vse to vem, čeprav molčiš. Slišim tvoj glas, ki se trudi biti odločen, čeprav se v resnici trese kot šiba na vodi. Čutim stisk dlani na svoji rami, tvoj močan objem ki izraža spodbudo, a me v resnici skuša zadržati, da ne pobegnem v višave. Vidim tvoje oči, ki jim kisel nasmešek skuša dvigniti vogale, da bi bil pogled bolj samozavesten ...

 

Ne, to niso šibkosti. Sprašujem se, če obstaja še kdo na svetu z vsemi temi odlikami. Nekdo, ki je tako trden in močan, ki je zmožen toliko dati. Ki ima oči, ki skušajo spregledati, čeprav bi se raje zazrle drugam. Morda se zdi, da po ozkih poteh stopam sama, a v resnici si na vsakem koraku ob meni ...

 

Si skala.
Skala, na katero se naslonim, ko pot postane strma.
Skala, ki se je oprimem, ko se oziram čez previsno steno, da bi videla v dolino.
Skala, na katero sedem, ko oči počivajo na nebeških razgledih, in s katero delim svoje misli, hrepenenja in vizije.
Skala, ki prisluhne, čeprav ji slišano povzroča skrbi. Ki ji zaupam. Ki je trdna in za katero vem, da bo tam stala zmeraj. Mi nudila oporo, oddih in hkrati zagon, da nadaljujem pot, po kateri stopam. Me kot markacija usmerila naprej. In če se zlomim, mi bo kot bivak nudila zatočišče. Ob njej bom varna, kot so varne ladje v pristanu ...
Bi nadaljevala, če skale ne bi bilo? Morda. Toda moj korak ne bi nikoli bil tako odločen in misli ne čiste in brez strahu.

 

Kako močno si želim najti besede, s katerimi bi lahko opisala hvaležnost, ti povedala, koliko mi to pomeni in kako izgubljena bi bila brez tebe na svoji poti. Morda ne verjameš, ker vse prevečkrat slišiš tiste druge besede, ki dajejo vtis, da si želim, da te tam ne bi bilo. Da bi bila na poti resnično sama. To je takrat, ko se skala pojavi na travnati stezici. Vesela sem, da jo vidim, a na teh poteh ne potrebujem njene opore. Po teh moram hoditi sama, da bom trdna v premagovanju strmejših. Da se bom znašla tudi v zahtevnejših terenih. Oprosti, tisoč in tisočkrat oprosti, ker skala tolikokrat postane kamen spotike, ker ne znam povedati, kdaj jo potrebujem in kdaj ne. Ker tolikokrat ne razumem, kako ne razumeš ... V resnici si želim reči hvala. Hvala za neskončno razdajanje, potrpljenje, odpuščanje. Za topel pogled, ki izraža vero, da se bo vse srečno končalo. Za odločne besede, s katerimi skušaš prepričati tudi sebe, da bo moja pot varna. Hvala, ker skušaš spregledati. Ker si ob meni tudi takrat, ko si tega ne zaslužim. Ker čeprav ne razumeš, veš, da se na teh poteh skriva moja sreča.

 

»Če si srečna, sem srečen tudi jaz. In če je to način, da najdeš svojo srečo, ga bom podpiral.«

 

Moj ljubi ati, največja sreča je, da imam ob sebi tebe.

 

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

December 4, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

June 21, 2019

March 19, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now