© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Sezi po čopiču. Pobarvaj življenje!

May 5, 2019

»Če hočeš uspeti, izberi nekaj, kar je pomembno zate, ne, kar je pomembno drugim.« Kako čudovita misel, to moram zapisati. Pogledam datum, ki je naveden nad mislijo in za trenutek obstanem. A smo res že v maju? Se je resnično zavrtel že več kot mesec, odkar sem prišla? Odkar sem polna pričakovanj stopila na letalo … Odkar sem se zadnjič dotaknila teh čudežnih črno-belih tipk, ki na plano privlečejo še tako skrite misli. A je res minilo že toliko časa, odkar sem pisala? Ne, ne bom izpisala samo misli na koledarju. Nabralo se je veliko več besed.

 

 

Vprašanja, kako se imam, kaj počnem, kakšno je življenje na otoku, se vrstijo dan za dnem. Kot bi nekaj želelo, da se to vprašam tudi sama. »Ne pričakuj,« sem tolikokrat poudarjala v svojih zapisih. Ne pričakuj … Pa vendarle nisem mogla iz svoje kože. Poslušala zgodbe ljudi, ki so bili tukaj, gledala fotografije, se vživela v njihove pripovedi in si (nevede) ustvarila slike, kako bo, kaj bom počela, kaj doživela. Nekatere tako zelo živo, da se mi včasih zdi, da jih neprestano iščem. Ker se pričakovanja le redko skladajo z resničnostjo…

  

Zgodbe, ki jih piše življenje tukaj, so drugačne od njihovega osnutka. Slabše? Sploh ne. Samo drugačne. Pisane in z drugačnimi odtenki. Čudovitimi. Razburljivimi. Takšnimi, ki na mesto po klasičnem študentskem življenju, kakršnega so mi opisovali, kličejo po odkrivanju, in ki še po tako napornem dnevu iz telesa zvabijo življenje in želijo mozaiku dodati nov košček – novo doživetje.

 

Morje tukaj ne šepeta. Morje je živahno kakor otrok, ki je pravkar shodil. Valovi nimajo časa za »siesto«. Zgodbe, ki jih pripoveduje ocean, le redko slišim, saj jih igrivo butanje valov vselej preglasi.

Ne, to ni otok, to je cel kontinent! Puščava na jugu, oblačno in deževno podnebje na severu, pa tropski svet, ki se dviga iz središča otoka. Kaktusi, banane, papaja in avokadi … Pa pomaranče iz drevesa! Kako sočne! Kakor življenje, če si ga drzneš živeti.

 

Dnevi se prelivajo eden v drugega in le redko vem, ali se teden končuje, ali smo pravkar stopili vanj. Moji prosti dnevi niso vezani na delovnik, pravzaprav jih včasih ne ločim od delovnih. Ob tem se vprašam, koliko ljudi bi se našlo v zapisani misli. Malo. Zelo malo. Oh, koliko jih zjutraj s sklonjeno glavo in mršavim izrazom na obrazu hiti na delo. Koliko ljudi odšteva minute, ko bodo zapustili pisarno. In koliko je takšnih, ki na mojo pisarno gledajo zviška. A iz sence, ki jo ustvarjajo višave, skrivaje gleda njihova zavist. Je kriv moj nasmejan obraz? Morda energija, za katero včasih še sama ne vem, od kod jo črpam?

In kdo je kriv za nasmešek? Mi je pač dana sreča in mi je vesolje namenilo endorfinsko pisarno?

 

 

Veš, tudi tvoja je lahko takšna. Ne, ni krivo kanarsko sonce, čeprav je z njim gotovo nekaj narobe – tako hitro ne zapeče niti solarij! Ne, tudi valovi z oceana ne prinašajo čudežnih opijev, ki bi ljudi navdihovali s preprostostjo in flegmatičnostjo. Edini čudežni napoj se skriva v tebi. V tvojem srcu. V pogledu na svet, ki te obkroža. Na življenje.

 

Vsak ima sanje. Vsak ima gradove in vizijo. Tudi ti. Ti in samo ti lahko okrasiš svojo pisarno. Morda je res in mora včasih na pomoč priskočiti kanček sreče, a čopič je v tvojih rokah. Ti izbiraš barve in odtenke. Z vsakim novim jutrom imaš možnost, da v roke vzameš barvico in narišeš nekaj novega. Nekaj drugačnega. Nekaj, kar bo tudi na tvoj obraz priklicalo nasmešek.

 

Nikar ne zavidaj moji pisarni! Če ne držiš čopiča, se tudi v tej ne bi počutil udobno. Tale je samo moja. In tvoja je samo tvoja. Moje srce kliče po adrenalinu, po odkrivanju, hrepeni po osvajanju nečesa novega, nepoznanega in jadra z vetrom, ki ustvarja divje valove, ki se prav v tem trenutku bojevito bohotijo pred mano in kličejo moje nemirno srce, naj se pridruži njihovi igri. Oh, kako težko ga je bilo umiriti, da pusti nekaj veselja še prstom, ki so se nič manj nemirno želeli razgibati ob poplesavanju po črno-belih tipkah.

 

Pa tvoje srce? Po čem kliče? Morda natančno veš, s kakšnimi odtenki želiš obarvati svojo pisarno, toda ne sežeš do čopiča. In nikogar ni, ki bi ti ga prinesel. Ne čakaj. Skoči iz stola, v katerem se sicer počutiš dokaj udobno, a ne tako, kot bi si želel. Ob vsaki misli na tvojo idilično pisarno srce že nestrpno poskakuje! Daj mu možnost, da se resnično odpre. Daj si možnost, da se boš nekega dne tudi sam zbudil z nasmehom in kipeč od energije odšel na delo, ki bo takrat dobilo povsem drugačen vzdevek.

Dan bo enak prejšnjemu. Povsem drugačen, a enako čudovit, razgiban in obarvan z življenjem!

 

Zaupaj si. V tebi je moč, da znaš pravilno izbrati. Pobarvaj že današnji dan!

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now