Sence se daljšajo in sonce se bo vsak hip dotaknilo obzorja, ki ga bo počasi posrkalo vase. Zaprem oči in globoko vdihnem, da vonjave borovcev oplazijo moje nosne čutnice. Poslušam šepet valov, ki jih prebada galebji krohot. Le kakšno zgodbo jim je tokrat moralo povedati morje, da se tako zabavajo? Daj, povej jo še meni, danes ti še lahko prisluhnem. Vame se prikrade misel, da se bom kmalu morala posloviti. Pomahati pticam v pozdrav, ki jih moja otožnost prav nič ne gane. Še naprej namakajo svoje bele glave pod vodno gladino in kot tuleči volkovi v luno proti nebu stegujejo svoje dolge vratove. Svoboden kot ptica ... Letel bi, letel … Sama pri sebi si mrmram Šank Rock-ove verze in skušam posrkati še zadnje trenutke miline, ki me obdaja. Kako neznansko srečna sem, da sem prišla. Da sem preslišala vsa neodobravanja in spregledala vse začudene poglede, ki so na trenutke uspeli prepričati celo moj notranji glas.
Morda je res in sem zaradi želje po občutku lastne sreče ukradla košček sreče drugim. Se obrnila stran, da mi ne bi bilo treba videti njihovega razočaranja in si zatisnila ušesa pred očitajočimi glasovi. Oh, nisem brez vesti. Pred njo lahko bežim in se skrivam, pa bo vselej korak pred mano. Sem ravnala napačno? Sebično? Morda. Pa vseeno, če bi se odločala še enkrat, ne bi ničesar spremenila.
Srečo treba je kovati, njen kovač si pa ti sam … Spevna melodija mi v glavi odzvanja vsakič, ko mi na možgane potrka vest. Je to le dvižni most, ki ga postavim v navpičnico, da bi se pred njo obvarovala? Je to le izgovor, s katerim se prepričam, da sem vendarle ravnala prav?
Na to ne znam odgovoriti, me pa na pravilnost odločitve napeljujejo drobci, ki jih nisem opazila že celo večnost – drobni trenutki, ki kot valovi ob čeri butajo vame vse od dneva, ko sem prišla. Spominjajo me na stvari, ki jih tako neznansko rada počnem, pa sem jih kdo ve zaradi česar pustila na drugi strani prepada. Morda so celo stali ob njegovem robu in čakali, ali jih bodo stražarji mojega vihravega srca spustili čez most, da vsaj bežno začutijo njegov utrip. Četudi so bili tam, so jih jastrebi, ki krožijo nad prepadom, s svojimi divjimi kriki gotovo pregnali. Dokler nisem prišla sem …
Kot bi po dolgem obdobju neprekinjene oblačnosti vendarle iz kotička neba posijal žarek sonca. Ptice so se poskrile v zavetje in stražarji so zrahljali vrvi težkega mostu. Majhni, v resnici nevidni drobci so prišli počasi, nekoliko prestrašeni in bojim se, da bodo stražarji vse prehitro spet dvignili most nad prepadom … A vendar so zdaj tukaj, se utirajo v hladne zidove in jih barvajo s toplino.
Ko se me tako dotaknejo, ne preženejo samo vreščavih ujed, ki krožijo nad srčno sredico, temveč tudi vest, ki bi se rada dotolkla v njeno notranjost. Ne, ne more mi do živega. Moč drobnih trenutkov je enostavno prevelika. Skoraj bi že pozabila … Pozabila, kako rada sem se nekoč samo sprehajala in črpala vonjave borovcev. Sedela s knjigo na obali in opazovala, kako obzorje požira rdeče-oranžno žarečo kroglo. Nekoč s svinčnikom in papirjem, danes s črno-belimi tipkami pod prsti poslušala zgodbe morja, jih skušala čim bolj natančno zapisati in jih deliti z vami … Kako grozno bi bilo to zares pozabiti!
Zato VEM. Ja, vem, da je bila odločitev pravilna. Da včasih moraš pogledati stran, si zatisniti ušesa in verjeti, da si kljub jeznim, užaljenim ali žalostnim pogledom, ki jih puščaš za sabo in so kot gnojilo slabi vesti, storil prav. Če so njihovi pogledi iskreni, če je žalost pristna, se v njenem delčku skrivata tudi ljubezen in razumevanje. Morda ne takoj, a sčasoma bodo tudi oni začutili, zakaj si tisti dan odšel. Kako jim boš razložil? Le kdo pa bi še danes verjel zgodbam o vreščavih ujedah, dvižnih mostovih in stražarjih, ki očem nevidnim drobcem ne pustijo do središča srca? Ne skrbi, ne potrebuješ besed. Ne potrebuješ dokazov. Pravzaprav jim ne dolguješ ničesar, niti opravičila. Drobni trenutki bodo poskrbeli, da bodo sčasoma razumeli, zakaj si se tako odločil. Celo veseli bodo! Morda bodo za kladivo prijeli tudi sami in si skovali svojo srečo.
Dragi prijatelji, v nekaterih odločitvah na prvi pogled res ni moč videti prav veliko razsodnosti, toda čas poskrbi, da se čez dogodke preplete rdeča nit, ki vsakemu preteklemu trenutku in celotni zgodbi pripiše smisel. Morda si zdaj lahko samo mahamo čez prepad, toda nekako vem, da boste kot drobni trenutki stali na njegovem robu in verjeli v dan, ko bodo vrvi razrahljane in most spuščen. Za to sem vam neizmerno hvaležna. Do takrat pa … Dovolite mi, da k sebi najprej spustim njih, ki bodo pobarvali in ogreli zidove, da bo naše druženje objeto s toplino, kot ste jo poznali doslej. Ohranite upanje in vero. Zaupajte. In odženite skrbi, saj me tukaj obkroža le dobro …
Sence se zlivajo v eno in žareča krogla se izza obzorja že prikazuje na drugem koncu sveta. Čas je, da se poslovim. Hvala za zgodbe, morje. Za utišanje vihravih ptic in omehčanje strogih stražarjev, ki počasi že napenjajo vrvi … Kmalu se vrnem.