Ko ne moreš zbrati misli, ko tavaš iz sobe v sobo, iz kavarne v kavarno in ti gre na živce celo tvoja lastna senca … Takrat pobegni. Zapri oči in si pusti, da ti srce nariše kraj, kjer se bo lahko umirilo. Naj te vodi in ti mu sledi. Ne potrebuješ veliko. Samo kapljici poguma in odločnosti, ki ju dodaš v deroč tok svojega življenja in tvojo barko bo poneslo v varno zavetje, daleč stran od brzic in slapov. Kjer si sam, a prav nič osamljen.
Poneslo me je pod drevo. Pod tisti star, mogočen bor, po katerem sem kot otrok tako rada plezala. Skrijem se pod njegovo krošnjo in opazim, da se tam skrivajo tudi eni najlepših spominov iz otroštva. Zdaj divjam s kolesom … In tukaj z očetom mečeva frizbi … V tem stiskam zobe, da ob pogledu na oguljeno koleno ne bi zajokala … Tako brezskrbno … Na tem kraju smo preživljali poletja vse do dne, ko je bilo treba ponovno na rame zavihteti težko šolsko torbo in sesti za knjige. Leto za letom … Devet otroških, nato še štiri najstniško uporniška … Kako je minilo! Ampak nič hudega, saj je pred mano še cela večnost šolanja. Zdaj bom študentka, zdaj se šele začenja tapravo! Če sem se ob vstopu v srednjo šolo vživela v plešoče razuzdan High School Musical, potem sem bila zdaj prepričana, da prevzemam glavno vlogo v Eurotripu. Kaj vse me čaka! Koliko je še pred mano!
Spomnim se prvega dne, ko sem stopila skozi vrata fakultete. Ponosno in z dvignjeno glavo. Z mislimi na vse z norostjo in adrenalinom obarvane difovske zgodbe, o katerih sem toliko slišala. O zabavah, travmatičnih urah gimnastike, plavalnih, potapljaških in smučarskih taborih … Oh, naj se že začne!
Ko bi se le začelo nekoliko kasneje … Ko bi le še trajalo malce dlje …
Pomaham vratarju v slovo in stopim skozi vrata. Ozrem se čez ramo in se ob pogledu na napis Fakulteta za šport za trenutek ustavim. Zdi se, da je bilo še včeraj, ko sem prestrašena in zmedena iskala pravo dvorano in si skušala zapomniti priimke profesorjev. Misel, da je danes zadnji uraden "šolski dan", me zadane, da za kratek čas zadržim sapo. V grlo mi zabije cmok, da s težavo vdihnem in mi za trenutek orosi oči. Ugotovim, da je to prvi zadnji šolski dan, ki ga ne proslavljam z vzkliki, nasmehom na obrazu in z mislimi na bližajoče se počitnice, temveč razkopavam poti spomina in na plano vlečem utrinke preteklih let. Kot plaz se valijo eden čez drugega, da jim težko sledi celo utrip srca.
Ne, odgovornosti ne začneš čutiti pri dopolnjeni polnoletnosti. Črvičiti te začne ob prelomnicah, kot je ta. Ob izstopu iz ustaljenega. Ob misli, da je napočil čas, ko boš začel pisati novo poglavje – tisto, ki bo trajalo dokler ne osiviš in začneš razmišljati, kaj vse boš lahko postoril, ko ti bo država dala kljukico, da si svoje oddelal. Ko zapreš še zadnjo škatlo in kar ne želiš izpustiti (ex-)cimre iz objema, vedoč, da bo kmalu treba zapustiti tudi domače gnezdo. Čeprav si vedel, da bo ta trenutek nekega dne nastopil, je misel, da se je vse tako hitro odvrtelo, kar malce zastrašujoča. Ali pa jo samo tako doživljamo, ker nam jo na ta način opisujejo drugi. Svet odraslosti se še zmeraj zdi tako daleč, čeprav po njegovem robu hodimo že lep čas. "Toliko smo stari, da je že čas, da …" se velikokrat začne stavek prijateljev. Čas, da se odseliš, čas, da si poiščeš pravo službo, čas, da se ustališ in si ustvariš družino … Ker se spodobi? Ker bodo sicer sosedje rekli: »Poglej jo, rine proti tridesetim, pa se še zmeraj greje v štalci?«
Morda je strah tudi tebe. Morda se tudi ti ne želiš ločiti od spominov na vse norosti, ki so zaznamovale tvoja študentska leta, na vse drobne trenutke, ki jih je v tvoje življenje prinesla cimra in ki jo pogrešaš že po prvem tednu izselitve!
Ne skrbi. Nikamor ne bodo odtavali. Kar si spisal, bo ostalo s tabo. Poti, ki si jo prehodil, ne more nihče spremeniti. Kjerkoli te je že vodila, četudi po velikih ovinkih, je bila prava. Ker si vsak korak izbral z razlogom. Ja, tudi tistega, ki ga danes morda obžaluješ. Kajti če dobro pogledaš, si tudi na tistem hribu, s katerega si gledal bližnjico v dolini, doživel nekaj nepozabnega. Nekaj, česar gotovo ne bi, če bi izbral krajšo in lažjo stezico. Izpolnil delček sanj, ki so kot markacija na tvoji poti. Ne obžaluj. Nasprotno! Bodi hvaležen za vsak ovinek. Pomagal ti bo, ko boš prišel na novo razpotje. Na enega takšnih, kjer stojiš zdaj in se sprašuješ, v katero smer naj zakorakaš in ali je bila pot do sem sploh prava. Kar posadiš, žanješ, pravijo. Si svoje drevo posadil s srcem? Potem se nimaš česa bati.
Vem, da so korenine mojega drevesa trdno zarite pod zemljo. Vem, ker vidim, kako bujno raste njegova krošnja. Morda je res in za kakšen cvet kdaj podvomim, da bo prestal neurje ali zimo. A kmalu opazim, da se na vejah že pojavljajo novi poganjki. Do pomladi bo morda res moralo preteči še nekaj časa, toda prišel bo dan, ko se bo vrnila. Tako kot bo prišel dan, ko jih bo preštetih že mnogo in bo moje drevo zraslo v eno takšnih, pod kakršnim sedim prav zdaj – mogočno, trdno in prepojeno s čudovitimi spomini. Napajali ga bodo z upanjem, ko se bo nadenj zgrnilo neurje in mu ob vsaki zimi po deblu pognali vero, da bo prestalo tudi to, saj iz zemlje že klije pomlad.