© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Za božič si zaželi ...

December 19, 2018

December. Že pri koncu, si lahko predstavljaš? In za njim vrata zapira še eno zaokroženo leto. Čas, ko se ob pogledu na seznam neizpolnjenih zaobljub, ki si jih poln optimizma in z velikimi tiskanimi črkami pisal pred natanko enim letom, prijemaš za glavo. Čas, ko listaš 365-listno knjigo in trgaš strani, ki jih boš v predalniku svojega srca spravil prav na posebno mesto. Nekaj jih ostaja še nepopisanih. Včasih se mi zdi, da so prav to strani, ki jih želimo pobarvati do skrajnega roba. Kot bi želeli izpolniti vse, za kar si v preteklih enajstih mesecih nismo vzeli časa. Ali pa je to zato, ker se v teh dneh zares dogaja nekaj čudežnega … Nekaj magičnega …

 

December. Za nekatere najbolj stresen mesec v letu, ko si že zjutraj nadenejo čemeren obraz in na glas odštevajo dneve, ko bo štirimestna številka na koledarju dobila novo končnico. Čakajo dan, ko jim ne bo več treba stati v neskončnih vrstah veleblagovnic in se bo denarnica počasi spet začela debeliti. Ker danes šteje le še to, da bo avtomobilček, ki bo stal pod jelko, večji od tistega, ki ga je otroku kupil stric, in sosed ti je lani poklonil porcelanasto vazo, tebe pa še zmeraj peče vest, ker si mu čez plot pomolil le vrečko domačega jabolčnika, češ, kot pozornost. Ker je danes treba vračati prav vse v enaki ceni in isti valuti.

 

Najbrž še zmeraj nimaš darila za polovico ljudi, ki jih imaš namen obdariti. Zato zdaj za trenutek odvrzi zaskrbljene misli in zavrti spomin v čas, ko si še verjel v dobrega moža, v zobno miško in velikonočnega zajca. Vrni se v dneve, ko je december še veljal za najlepši mesec v letu in si vsako jutro najprej skočil do adventnega koledarja ter si še pred zajtrkom postregel s koščkom čokolade.
Zakaj ti je pravzaprav bil tako pri srcu? Zaradi daril? Na
jbrž tudi, pa vendar … Imel je svoj čar. Potem pa kot bi nekdo z leti čarobni prah skrbno brisal s tvojega srca. Dokler ni prišel dan, ko si se odločil prestopiti prag dežele odraslih in si za božič poklonil očala, s katerimi preprosto nisi več videl njegove veličastnosti.

 

 

Veš, zame je še zmeraj magičen in veličasten. Še zmeraj odpiram okenca s čokoladicami in se sprašujem, kako so Kevina spet lahko pozabili doma. Sem odvrgla očala? Ne vem, če sem jih sploh kdaj nadela. So krivi božični filmi, ki so večerna rutina že od novembra? Ja, tisti najbolj osladni, ko ti je razplet znan že na samem začetku, pa jih vseeno pogledaš do konca. Pa tisti, ki jih gledaš vsako leto znova in znova. Ker si preprosto želiš videti zaključek. Videti sceno, ko se vse srečno razplete. Jo gledati znova in znova in znova! In potem zaspati z nasmehom na obrazu ter mislijo, da se bo morda nekaj podobnega jutri zgodilo prav tebi. Ker je treba tako malo! Ker je dovolj že samo objem, da se sklenejo premirja in lahko en sam nasmeh ustvarja čudeže. Vse je tako otroško preprosto. Vse se zdi tako popolno …

 

Skrivnost? Poznal jo je že Mali Princ. Vse to samo zato, ker si zmožen odpreti srce in mu dovoliti, da te vodi tudi takrat, kadar imaš oči zaprte in tavaš v popolni temi. Šele takrat zares spregledaš. Dovoliš si upati. Upati in verjeti, da se bo dobro zgodilo tudi tebi. Z njim rasteš, napreduješ, je kot kolo, brez katerega bi obstal na mestu. Je sapica vetra, ki se dotakne tvojega jadra, ko se je to že povsem predalo milini odprtega oceana. Je žarek sonca, ki posije na vse drobne trenutke, ki te spomnijo, kako malo v resnici potrebuješ. Ko ugotoviš, da tistega, česar si najbolj želiš, ne moreš kupiti v nobeni veleblagovnici. Največjo srečo najdeš v družbi domačih, v trenutkih klepeta s staro mamo in največjo vrednost dnevu pripišeš popoldanski kavici v mamini družbi, ki se razvije v večer, ko se stiskanju na domačem kavču in gledanju božičnega filma pridružita še oče in tvoj kosmatinec. Popolnost najdeš tam, kjer je nikoli nisi iskal – v peki domačih piškotov, najbolj oguljenem okrasku novoletne jelke, ki te spomni na čas, ko te je moral nekdo dvigniti, da si ga lahko obesil na želeno vejo, pa v otroškem smehu na zasneženi ulici in ročno izdelani voščilnici, v kateri je voščilo napisano z modro tinto. Kako neverjetno!

 

Čutiš toplino? Kljub hladnim decembrskim mesecem srce po žilah poganja pričakovanje, ki pogreje telo od glave do pet. Napolni ga z vero, da bo dan, ki ga pozdravljaš iz tople postelje, nabit z drobnimi trenutki, z objemi ljudi, ki čutijo tako kot ti. Ki upajo in verjamejo. Ki imajo veliko manj kot imaš ti in bi bili veseli že toplega obroka ali dotika znane dlani. Toda njihova srca vidijo več kot oči najbogatejšega človeka. In njihova darila, čeprav očem nevidna, nosijo vrednost, večjo od najdražje porcelanaste vaze.

 

Naj se božični duh dotakne tudi tebe. Tisti resnični, ki ga na policah trgovinskih centrov ni moč najti. Ki napaja srce z dobroto in toplino, da žari močneje od najsvetlejše novoletne lučke in te spomni, da je najdragocenejše darilo, ki ga lahko podariš, čas. Naj bo domač jabolčnik presežek! Poklanjaj tople poglede, trdne stiske dlani, srčne objeme in iskrena voščila. Podarjaj vsem in vsakemu! Domačim, trgovki, pa avtobusnemu šoferju … Poklanjaj s srcem. Naj te vodita upanje in vera, da lahko s temi darili sebi in drugim pričaraš najlepše praznike.

 

Pa vesel božič!

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now