Spodaj spisana zgodba je delo režiserja, ki ga, če vsaj tu in tam obiščete Drobne trenutke, že dobro poznate. Ima stil, ima šarm, predvsem pa me njegova neomajna domišljija vsakič znova tako prevzame, da ne morem ostati praznih ust. Sploh pa prazen papir kar kliče po tem, da jo zapišem.

Črni petek – dan, ko od potrošniške paranoje trgovinski centri pokajo po šivih, ko ljudje od težkih vrečk podlegajo hernijam in ko po ulicah odmeva: »Neverjetno, kakšen dan!« Prav res, kakšen dan … Postreže z dobrim, slabim, z nasmehom in turobnostjo. Ko se vse to premeša, dobi navdih tudi naš režiser. Kdo drug kot Slovenske železnice?

Naj grem z vlakom ali z avtobusom? Vlak sicer odpelje bolj zgodaj, a bom tudi doma uro prej. Oh, kako dolgo že nisem gulila tistih pisanih sedežev. Gneča me več ne preseneti. Dobila sem sedež in to me zadovolji. Oblečena sem po planinsko – sistem čebule je eno od osnovnih pravil tudi pri potovanju z vlakom. Spodaj gretje, zgoraj klima. Bom pač bosa in hkrati zavita v šal in kapo. Nič nenavadnega. Vožnja poteka mirno in sprašujem se, ali je danes na sporedu drama, ali pa črn petek režiserju vendarle ni zlezel pod kožo. Aha! Ko najmanj pričakuješ, ti postreže z zgodbo! Tik pred postajo nekaj močno zaropota, vlak se nekoliko prestavi, počasi upočasni in se na koncu ustavi. Debeli pogledi prebadajo sprevodnika, ki malce nervozno hodi gor in dol po vagonu. Pomislim seveda na najhujše in po 20 minutah napetosti, ki vztrajno narašča, tudi sama nestrpno čakam informacije.

Zadel nas je bager … zlomile so se šipe … nekdo je porezan in čakamo policijo …

Režiser, tokrat si prekosil samega sebe! Kje si vendar našel bager? Že res, da delo na železnicah poteka na vsakem vogalu, toda trk z bagrom? Očitno šipe danes ne pokajo le v trgovinskih centrih. Pa te je le zadel ta črni petek … Ki pa hvala bogu ni prevladal v črni barvi. Treba bo samo počakati.
In čakamo še malo. In še malo …

»Pripravite se na odhod, prišel bo avtobus, vas odpeljal do Celja, kjer boste ponovno presedli na vlak,« sporočijo preko zvočnika. No, to pa je pozitivno presenečenje. Čeprav do prihoda avtobusa mine skoraj pol ure, se ta pripelje. Pomislim že, da je za mano dobra zgodba, ko me »Big brother« opomni, da je še zdaleč ni konec.

Avtobus stoji, a nihče ne vstopi. Zakaj stojimo? Zaslišim zvok motorja, ki trpeče naznanja, da se trudi po svojih najboljših močeh, a avtobusa ne more premakniti. Kolesa se vrtijo, a blato, v katerega je zaril voznik avtobusa, se jim hinavsko nasmiha. Kopljejo, renčijo in se trudijo izviti iz blatnega prijema, toda neuspešno. Treba bo hoditi. Nahrbtnik na rame in strumno proti postaji!

Nestrpnost in nejevolja ljudi počasi preraščata v ironične govorice, ki jih tu in tam okrasi celo kakšen nasmešek. Saj ne more biti res … Oh, pa je lahko! Po nekaj minutah hoje zagledamo drugi avtobus. Na makadamu. Uf, še dobro. Ozrem se po množici stotih parov oči, v katerih se poraja eno samo vprašanje: »Kako bomo vsi prišli na ta avtobus?« Sprevodnikov glas za mano hitro poda odgovor: »Kaj? Samo enega ste poslali? Seveda ne bo dovolj!« Komedija! Gospod režiser, ta film je za Oskarja. Morda bodo nekoliko oklevali zaradi njegove dolžine, a vredno je poskusiti.

Čakamo torej, da se avtobus vrne po nas, ki so nam kostumografi pozabili dati čaroben plašč, s katerim bi se zmanjšali na mikrodelčke in se stlačili med ostale potnike. Pa dočakamo tudi to! V Celju na nas res že čaka nov vlak. Sicer natrpan, da ljudje stojijo stisnjeni ob vrata in šipe (kako nespametno!), a vendar – v delujočem stanju in pripravljen na odhod. Kakšno zadovoljstvo, ko končno krenemo s postaje …

Črni petek? Polna luna? Kdo ve, kaj je privedlo do spleta dogodkov, ki so sprva šokantno zgodbo na koncu vendarle pobarvali s humorističnim odtenkom. Slovenske železnice so vsekakor poskrbele, da njihov moto ostaja upravičen: »Če boste za pot izbrali vlak, se vam lahko zgodi cel film!« Pa vendar … Iskati grešnega kozla v tej zgodbi ni smiselno. Raje v žep shrani drobne trenutke, zaradi katerih se boš nanjo spomnil z nasmehom na obrazu. Režiser, hvaležna sem za ta film. Malica, spalna vreča in nekaj polnilcev za telefon, ki so nujna oprema pri potovanju z vlakom, niso edine stvari, ki so že skoraj šle v pozabo. Svoj navdih si spravil tudi do mojih prstnih živčnih končičkov. Skoraj bi že pozabila, kako uživam v druženju s črno-belimi tipkami in zbiranju drobnih trenutkov!

Kot se film zaključi s preletom napisov, tudi jaz zaključujem zgodbo z mislijo, ki me je ob prihodu domov pričakala na domačem koledarju:

… z neba, iz zemlje, s koščka papirja, iz mimobežne podobe, iz pajkove mreže … Kjer le najdemo, moramo pobrati tisto, kar je dobro za nas (Pablo Picasso)