© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Brezpotje - pot, ki vodi do življenja

May 27, 2018

Včasih moraš pobegniti. Odložiti vse, tudi tisto, kar te sicer osrečuje, pustiti glavo, ali pa iti samo z njo. Ko je vsega preveč in ti najeda celo žvrgolenje ptičev … Takrat stopi nekam, kjer nisi bil še nikoli, kjer ničesar ne pričakuješ in verjemi, da stopaš prav. Poti ne poznaš, pa kaj. Zato si šel. Da ti na križišču ni treba ugibati, ali je prava leva ali desna. Preprosto greš in upaš, da boš naletel še na tisoč novih razpotij.

 

Tvegaš. Ker kakšno je življenje, če samo čakaš, da se izpolnijo točke seznama, ki ti ga narekuje zunanji svet? V službi želijo, da stvari oddaš pred rokom in soseda spet obrekuje tvoje rože, ki so povesile glavo, ker jih včeraj nisi uspel zaliti. In na telefonu imaš za cel seznam neodgovorjenih klicev ljudi, ki bi radi, da si dosegljiv v vsakem trenutku ... 
Kdaj si nazadnje storil kaj zase? Kdaj si nazadnje legel v posteljo brez da bi razmišljal, kaj moraš postoriti naslednji dan? Kdaj si nazadnje skuhal kavo, jo nesel na balkon, jo pil z nasmehom na obrazu in preprosto opazoval ptice, kako svobodno preletavajo nebo? Kdaj si gledal oblake in prepoznaval njihove puhaste oblike? Ne, nisi prerasel. Samo toliko drugih skrbi imaš, da si za to preprostost ne vzameš časa. Zmanjka ga danes, jutri, zavrtijo se meseci, pa ga še zmeraj ni. Samo še malo, si rečeš. Potem bom vzel kolo in šel z njim v neznano, kupil bom karto za Ed Sheeranov koncert, simpatiji že končno priznal, da sem vanjo zaljubljen do ušes, pripravil kovček in sam odpotoval nekam daleč stran … Nekega dne … Ko bo čas …

 

Želiš si in sanjaš, a realnost bi predstavljala tveganje. Kolesarski podvig morda presega tvoje zmožnosti, karta za koncert je draga in kaj če prav na ta dan zboliš, simpatija te lahko zavrne in sploh vse preveč poročajo o nevarnostih, ki prežijo tam zunaj na tiste, ki potujejo sami. Če iščeš, ga boš našel. Oblaček na jasnem nebu, po katerem sklepaš, da bo nevihta, kaj pa druga! Odločitev se vedno rodi v tebi. Lahko najdeš izgovor in se prepričaš, da ti je v zavetju bolje. Vselej imaš to možnost. Kot imaš vsakič tudi tisto drugo. Tisto, da stopiš korak dlje, kot ti zapoveduje glava. Stopiš na rob in preprosto skočiš.

 

Skočiš kot skoči ptica iz gnezda, čeprav še nikoli ni letela. Drobcena in ranljiva gleda za jatami, ki poplesujejo z vetrom in sanja, da bo nekega dne letela z njimi. Toda njena krila še nikoli niso slonela na vetru, nikoli jih ni še niti pošteno raztegnila! In zdaj mora skočiti. Lahko pade, potem je usoda zanjo že določena.  Srh jo spreleti že samo ob misli na domačega mačka, ki preži na vrtu in čaka na njihove poskuse ... Oh, kaj če pade?

 

In če vzleti? Če ji uspe razpeti še nerazgibana krila, če ujame pravo sapo, ki ji bo pomagala dvigniti se mednje, ki se šopirijo nad njenim gnezdom? Letela bo z njimi in letela sama, ko bo to hotela. Ker vse, kar mora, je vzleteti! Skočiti, poleteti in zrasti. Dokler bo v gnezdu, bo majhna in šibka. Dokler bo v udobnem skrivališču, bo sanjala … Gledala za tistimi, ki so zrasli in živijo edino pravo življenje, se dotikajo oblakov in z njihovega puha oblikujejo gradove.

 

Stoji na robu in gleda za sanjami. Bo skočila?

 

Pa ti? Gledaš tja dol? Ne, ne glej v globino, ne glej med oprezajoče mačke, poglej navzgor! Poglej med svoje oblake, svoje gradove. Do tja moraš leteti. Seveda imaš krila, samo razpeti jih moraš. Skočiti, sicer nikoli ne boš izvedel, ali resnično zmoreš. Tvegati. Pustiti svet, ki ti narekuje, da je gnezdo varno zatočišče, da ti v njem nič ne manjka. Češ, zakaj bi skočil nevarnosti v naročje, ko pa je ta svet tako udoben? Pravijo tisti, ki niso nikoli skočili … Poznajo, kar slišijo, ali bolje, kar želijo slišati. Za tem skrivajo svoje sanje in se prepričujejo, da je tako bolje. Ne vidijo radosti in sreče ljudi, ki zidajo gradove. Ne vidijo, ker gledajo v mračno globino. Nevarnost, nevarnost! Ne, nasprotno - pustolovščina, ki ti še dneve za tem, ko jo izkusiš, od vzhičenosti ne pusti spati! Avantura, doživetje! Tisto malo, kar življenju daje smisel in zaradi česar mu sploh lahko rečeš življenje.

Podam ti še drobno misel nekoga, ki je skočil, ki je tvegal in danes leta visoko nad oblaki …
"Ne hodi tja, kjer vodi utečena pot. Pojdi raje tja, kjer poti ni in pusti sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč, lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo."

 

Kaj še čakaš? Skoči.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now