© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Kjer se obzorje ne konča

April 30, 2018

Oh,  brezmejna narava … Prostrana polja, veličastne gore, pa skrivnostni gozdovi ... Vsem sem namenila že besedo ali dve, nekaterim odstavke, ali pa je njihova brezmejna moč dosegla kar naslovnico. Zasluži jo tudi obalni svet. Svet, kjer vladajo zvoki galebov, umirjenost morskih ljudi, za katere se mi včasih zazdi, da so sorta zase, in pljuskanje valov, ki galebom kot taktirka narekujejo fortepiano melodično ozadje.

 Spet sem tu, med vonjavami borovcev na ničli nadmorski višini, le nekaj metrov oddaljena od slanega morskega dotika. Morje je zame pripravilo zgodb za cel roman, a prisluhniti mu uspem le ob hladnih jutrih, ko sonce s svojimi žarki previdno ogreva rdečo zemljo in prebuja od zaspanosti hripave glasilke galebov. Ko se jadrnice še leno zibajo v varnem pristanu, ribiči pa že pridno pripravljajo svoje mreže in na morje spuščajo škripajoče stare barke. Prav res, ljudje in pol. Čeprav se mi pogledu na vse ujete ribe stre srce in tega dela nikoli ne bi mogla opravljati, jim včasih zavidam. Živijo iz dneva v dan, umirjeno kot zna le malokdo. Morda je za njihov sloves poskrbel Vinko Coce s spevnimi Ribari, ki mi na morju ne gre iz ušesa, ali pa daje morskemu svetu pečat prav njihov dobrovoljni, flegmatični pogled. Užitek jih je gledati, kako žvižgajoč si odplujejo dnevu naproti, kako brezskrbno zajemajo milino, ki se ob jutrih kot prevleka razprostira čez morsko gladino.

 

Ure in ure bi lahko samo sedela in strmela. Tja, proti otokom, k v tem času zelenijo in vabijo ptice, da na njih odložijo svoja jajca. Proti obzorju, proti neskončnosti, ki se zliva za enim od modrikastih odtenkov. Takrat se mi v misli prikradejo zgodbe pomorščakov in pred očmi zagledam podobo starih, bradatih mornarjev, ki jim nevednost, kaj se skriva za zadnjo modro črto, pod katero vsak večer potone sonce, ni dala miru. Spomnim se zgodb pogumnežev, ki so se podali v kraljestvo otokov, odkrivali nove celine, zaspali in se zbudili med valovi, kjer včasih ni bilo moč videti ničesar drugega kot … neskončnost obzorja, pobarvanega z dih jemajočimi sončnimi zahodi.

 

Dnevi tukaj so aktivni, zato morju skorajda ne uspem prisluhniti. To pa še ne pomeni, da ne ujamem drobnih trenutkov, ki jih valovi tu in tam odložijo na obali. Vsak vdih je kot srkanje kančka svobode. Vsak pogled na travnate in z borovci poraščene otoke v srce vlije toplino in vanj spusti misel: »Kako mogočna si,  narava!«. Hlastam za s soljo prepojenimi drobci zraka in se za poglede, ki jih ponuja, zahvalim tudi v imenu tistih, ki jih ne opazijo. Oh, ko bi samo pomislili, koliko je takšnih, ki vse življenje sanjajo o tem, da bi pobožali valove, ki ne verjamejo, da je morje resnično slano, in ki prizor, ko sonce potone za obzorjem, poznajo le s fotografij. Kako močno si želim, da bi jim ta trenutek lahko do potankosti opisala. Da bi znala poimenovati vse odtenke, ki jih sonce prelije čez morsko gladino, da bi lahko poustvarila mir, ki se dotakne človeka, ko se zastrmi v mogočno žarečo kroglo.  

 

Nasmehnem se še zadnjim žarkom, ki podaljšajo senco potrpežljivega ribiča na koncu pomola. Samo še trenutek in dan se bo poslovil … Ter hkrati daleč stran, nekje na drugem koncu planeta začel.  Zaprem oči in pljuča napolnim z mešanico morskih vonjav.

 

Morje, raje kot z zgodbo, mi danes postrezi s svojo umirjeno spevno melodijo. S penečimi valovi, ki ji narekujejo ritem in lesketom zadnjih poslavljajočih se žarkov na tvoji gladini. Pokloni ta drobni trenutek tudi mnogim drugim, ki tako kot jaz gledajo tja, a ne vidijo. Odpri tudi njihova srca. Naj se vsaj za trenutek v njihove glave prikrade misel - kako malo človek v resnici potrebuje, da je srečen.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now