Petdeset odtenkov zelene

Že tolikokrat napisano in hkrati še nikoli. Včasih se mi zdi, da tavam med besedami in iščem pravo. Obračam črke, brišem dolge odstavke, jih skušam oblikovati drugače, kot bi čakala, da besede v danem trenutku zasvetijo in mi jasno pokažejo, da sem spisala prave. Vrtim in obračam jih na glavo, odgovora pa od nikoder. Ko me neuspeh začne spravljati ob pamet in je tipka »delete« že potlačena nekam v globino tipkovnice, si priznam poraz in se odpravim prav tja – v središče neznanja, med jato vprašanj, ki me obletujejo in se mi na ves glas režijo, da se kot tepka smejim še sama. Dvignem roke in poplesujem z njimi. Zdi se tako preprosto, vsi odgovori so tako jasni! Čutim jih na vsaki dlačici, ki se naježi ob njihovem dotiku. Tam so, se vrtijo med vprašanji in ko zaprem oči, jih zaslišim norčavo kričati: »To je magija!«. Tam so, jasni kot beli dan, samo … Izgovoriti jih ne morem. V naročje mi sede eno od vprašanj in preberem ga na glas: »Kaj te dela tako … ?« Tako … Ne morem dokončati. Tako … Ne gre, preprosto ne najdem besede! Tako … Prav tista, ki jo iščem, je zabrisana, nevidna. Tako … Mistično, opojno, pregrešno čudovito, zavidljivo, veličastno … Posmehujejo se mi celo njene varovanke – ptice, srnjaki, pa polž, ki zvedavo pogleduje izpod hišice, da bi videl, kdo se tako zabava.

Sedem na deblo, ki je tam kot nalašč zame, da umirim svoje misli. Ena, dva tri … dvaintrideset … Štejem njegove letnice in si skušam zamisliti, kako mogočno je moralo izgledati, ko se je s krošnjo še skušalo dotakniti sonca. Zaprem oči in močno vdihnem. Cvetni prah vzdraži nosnici, da od glasnega kihanja onemi celo žolna, ki nad mano kot navita tolče ob drevesno skorjo. Nič zato, vdihnila bom še enkrat. In potem še enkrat, pa če kiham vso poletje! Ker teh magičnih vonjav, prepleta drevesne smole, cvetočih trav in cvetlic, ki so z vso barvno paleto pobarvale bližnji travnik, ne gre občutiti vsak dan. Narava, za katero iščem tisto neizrekljivo besedo, ni vse leto tako igriva. Da ujameš nekatere trenutke, moraš za njimi oprezati resnično vsak dan. Tulipani, ki so v svojih najlepših barvah zacveteli pred kakšnim dnem, danes od močnega sonca že gubasto sklanjajo težke glave.

Oh, narava, kako si … Kako si … Nepojasnjeno omamna … Zazrem se v daljavo, kjer se med debli odpira pogled na še zmeraj pobeljene avstrijske vrhove. Nebo je čisto kot solza, ki mi jo njen pristen objem skoraj zvabi na lice. Kaj ti daje to moč, gospa narava? Kaj v tvojem dotiku je tako skrivnostnega, da onemim, ko me samo oplaziš? Kako ti uspe zbistriti vse moje misli, ko jih še sama ne znam umiriti?

Hladna sapa vetra me spomni, da so minile ure, odkar sem prišla iskati odgovor. Sonce s svojimi zadnjimi žarki pobarva nebo, kot bi se želelo veličastno posloviti, jaz pa vztrajam še nekaj minut, preden se izvijem iz opojnega objema. Brez odgovora, a z jasnim ciljem, da bom jutri spet prišla. In tudi dan po tem in dan kasneje. Pustila mestni svet, vprašanja in deroče misli. Povem ti, narava, pustila bom, da čas teče in stopila v tvoj svet. Oh, dotaknila se bom vsakega tvojega drevesa. Preštela bom odtenke, jih vsrkala v srce, da bo zacvetelo še samo! Zaplesala z vsako krošnjo in objela njeno mogočno deblo. Ujela sončne žarke in z njimi zalila tudi najbolj skrite praproti. Prehodila griče, ki jim ni videti konca. Pa nič zato! Saj veš, kako rada imam potovanja. Lahko se odpravim danes, pa bom potrebovala še vsaj dve življenji, da mi bo resnično uspelo – odkriti vse skrite vasice, ki jih varuješ s svojim objemom, pomočiti prst v bistre vode, ki napajajo tvoje korenine, povonjati cvetlice, ki jim daješ čudežno moč, da na osamelih travnikih vzklijejo same od sebe. Se resnično naužiti vonjav in naposlušati tišine, prepletene z zvoki bitij, ki domujejo sredi tvoje veličine. Kako jim zavidam! Če je res, kar pravijo in se rojevamo spet in spet … Če bom ponovno imela priložnost, da odkrivam tvoje kraljestvo … Potem si želim, da bi v enem od »naslednjič« lahko tam nekje, sredi ničesar, kjer se v resnici skriva vse, kjer sonce lomi sovje žarke, da bi doseglo za njim ozirajočo se podrast, tam, sredi tvoje goste frizure, v nevednosti, da obstaja še karkoli drugega … Živela tudi sama. Pa četudi se razcvetim samo v praprot. Zeleno, cvetočo praprot, tvojega dihalnega pomagača in varen dom majhnih plazečih se bitij.

Ker postala bi drobcen delček tvoje zelene palete. Eden od odtenkov, ki rišejo tvojo popolno sliko.