Hodim po že tisočkrat prehojeni poti. Tisti, ki se začne pri domačih vhodnih vratih in zavije čez cesto ter mimo blokov, pred katerimi se dviga od sankanja zguljen hribček. V vseh teh letih se ni veliko spremenila. Še zmeraj srečujem iste potepuške mačke in začenjam verjeti v mite o njihovih devetih življenjih. Gledam otroke, ki hodijo v isto smer. Po isti poti. Tej, ki se začne pred domačim pragom. Gledam sebe, s preveliko šolsko torbo in zajetno zbirko ključev okoli vratu. Prav nič se mi ne mudi. S poskočnim korakom in neprekinjenim regljanjem s sosedovimi fanti stopamo mimo blokov, pri drugem prehodu prečkamo cesto in že smo tam – pred veliko hiši z rumeno-rdečimi stenami. Ne moreš je zgrešiti niti s samega vrha Pohorja, ki se vzvišeno bohoti za njenim igriščem …
Tukaj se ustavim. Gledam za malo Nušo, ki odpenja jakno in med obeski išče ključ od omarice. Gledam v njej svet, zavit v živahnost, otroško igrivost in brezskrbnost. Privabi mi nasmeh na obraz, v srce pa spusti kanček skeleče bolečine. Prevzame me otožnost po vseh spominih. Po šolskih malicah, prijaznem informatorju, celo po stvareh, ki so mi takrat šle tako zelo na živce. Predvsem pa po vsem, kar so mi omogočili doživeti, da sem se razvila v veliko Nušo. Po pohodih, zimovanjih, pa poletnih šolah v naravi, po neštetih aktivnostih, ki so se mi takrat zdele tako samoumevne, danes pa se obračam za svojo srečno zvezdo in na ves glas vzklikam "hvala!".
Ne, ni samoumevno. Vedno imaš izbiro. Lahko delaš po liniji najmanjšega odpora, zgradiš temelje, h katerim te obvezuje zakon, lahko pa zavihaš rokave, odpreš srce in dodaš še nekaj nadstropij. Morda je res, pobralo ti bo ogromno energije, a višina vzletne točke, s katere se bodo otroci pognali v življenje, bo neprecenljiva. Tako zelo, da ti ne bo žal niti za en sam dodatno naložen kamen.
"Učiteljica Nuša," me za rokav pocuka eden od tamalih. Učiteljica Nuša … Pri srcu me pogreje. Gledam v njegove iskrive oči, ki po tihem upajo, da jim bom nasedla in košarkarsko žogo zamenjala z nogometno. Vidim sebe, ki sem si vedno želela delati vse in še več. Upala, da mi bo učiteljica pokazala nekaj, kar še ne znam, da me bo učitelj peljal na vrh, ki ga še nisem osvojila, da bom lahko spala v šotoru in se naučila surfati ... In ko bom prišla domov, bom želela povedati vse, kar sem videla in doživela … Jim razložiti o psu, ki sem ga skoraj privlekla s Pece, pa o sedežnici nad smučiščem, ki se je tako močno zibala, da so jo morali ustaviti … In staršem bo spet vse prehitro zmanjkalo potrpljenja, da bi me še lahko poslušali. Ko pa se je zgodilo toliko, da bi lahko razlagala ure in ure! Zgodilo tistega, kar dobiš takrat ali pa nikoli.
"A lahko samo še malo?" proseče vpraša eden od učencev. Zvonec je naznanil konec ure, fantje pa, kakor da ga ne bi slišali. Živahno se podijo po igrišču in si želijo še več. Še žoge, še igre! Novih trikov, novih znanj! Oh, koliko energije jim je še ostalo! Opazujem zadnjega v telovadnici, ki še nekajkrat odbije žogo, jo "nehote" brcne na nasprotno stran, steče za njo, še malo zavije in mi jo nato vendarle izroči.
Kako neskončno si želim, da bi ti nekega dne lahko dala tisti več. Ti pokazala, kako se naredi to in ono, te peljala v svet, kjer domujejo kavke in čas ne teče, ti vlila poguma, da se spustiš po zabeljenih strminah in ti pokazala zvezde, ki jih lahko vidiš samo, kadar spiš pod milim nebom. Podarila bi ti droben trenutek, ki bi ti pomagal spoznati, kako malo v resnici potrebuješ. Košček mozaika, ki sem ga takrat pred mnogimi leti, ko sem še vrtela šop ključev okoli vratu, dobila sama. Ki je v mozaiku mojega življenja samo zato, ker so z mano delali dobro. Več kot dobro, odlično! Gradili nova in nova nadstropja ter ustvarjali vrtoglave vzletne steze. Samo zato, ker so v sebi nosili pristno željo, da bi otrokom dali vse in še več. In zdaj … Kmalu bodo višine zidov odvisne od mene. Ti povem, kaj počnem? Gradim. Vsak dan, ko lahko. Drobec po drobec. Gradim. Čeprav je težko, čeprav je več postalo prepovedano in starši križ pred šolo postavijo že pri temeljih. Oh, ko bi vedeli … Ko bi imeli ta košček mozaika. Ko bi imeli potrpljenje in prisluhnili doživetjem majhnih src, ko bi pogledali v zvedave oči, napolnjene s hrepenenjem po več! Ko bi samo želeli videti dobro …
Pa kljub temu ne bom prenehala. Morda si star in se posmehuješ mojemu entuziazmu. Ni mi mar. Ker jaz imam svoj košček mozaika. Spomine, ki mi govorijo, da sem te prerasla že pri svojih dvanajstih. Videla in doživela stvari, ki so zgradile moj pogum in okrepile ljubezen do življenja. Ki so kot kažipot mojega dela in mi dajejo vero, da lahko ustvarjam majhne mozaike, me polnijo z željo delati dobro in še bolje. Izpolniti poslanstvo. Ker golo dejstvo, da imaš diplomo, da imaš naziv, tega ne dosega. Biti učitelj je poklic. Biti dober učitelj, učitelj s pisanim mozaikom in pristno željo po širjenju bogastva med drobna srca, je poslanstvo. Želim podariti, kar mi je bilo dano, nadaljevati zgodbo, ki so jo pisali z mano, se iz glavnega junaka preleviti v njegovega kreatorja in jih spisati še neskončno mnogo! Biti zgled dobrega dela. Dela z ljubeznijo in vero, da je mogoče – da je moč odpreti celo oči staršev s križem v roki. Jim pokazati tisti majhen delček, ki ga želimo podariti njihovim otrokom in na ves glas ponavljati: "Dovolite, da vas vaši otroci prerasejo!". Ko bi že končno spregledali! Dovolili, da delamo dobro, da izpolnjujemo poslanstvo, kot se ga v svojem poklicu trudijo izpolniti sami. Ne, ne pripada samo učiteljem. Vsak poklic je zgodba zase. Pa vendarle so redki, ki ga resnično začutijo. Ki se ne zadovoljijo s temelji, temveč se odločijo za več. Ki resnično delajo s srcem, vero in ljubeznijo ter širijo tisto, v kar sami najbolj verjamejo.
Hodim po poti, ki sem jo prehodila že tisočkrat. Tisti, ki se začne pred domačim pragom, zavije med bloke in čez cesto, ki jo prekriva opozorilni znak "ŠOLA". Tisti, ki jo bom morda prehodila še tisoč in tisočkrat, pa bom še zmeraj nestrpno čakala nov dan, ko bom lahko spet stopila nanjo. S korakom za malo Nušo in z mislimi po stopinjah pogumnežev, ki so verjeli v svoje poslanstvo.
"Noben človek ne more biti dober učitelj, če ne čuti tople naklonjenosti do svojih učencev in pristne želje, da bi jim posredoval, kar sam ceni." (B. Russel)