© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Ugrizni v življenje. Jej po grižljajih.

April 1, 2018

Dragi zajček, čeprav si v marketinškem svetu že lep čas odpisan in je Lidl tvoja skrbno zavita čokoladna jajca že pred tednom umaknil s svojih polic, jaz še zmeraj veliko mislim nate. Še posebej danes, ko obračam koledar in dvakrat preverim, ali je mogoče, da ga letos obračam že četrtič. Zdi se mi, da je bilo še včeraj, ko sem pod božično drevesce tlačila darila in si obljubljala, da po novem letu strogo zreduciram količino dnevne doze čokolade. Seveda za to nisem določila natančnega datuma in tako … A smo res že v aprilu?

 

Kot bi se dnevom nekam mudilo. Bežijo, vrženi v deročo reko, včasih tako urno, da ne uspeš ujeti niti drobnega trenutka. Zbode te kanček slabe vesti, ker nisi postoril tega in onega. Ker si iz naročja izpustil še en dan. A saj nič hudega, prišel bo jutrišnji, boš takrat. Dokler se jutri ne prelevi v nov jutri, ta spet v dan kasneje in ko ti velikonočni zajček maha v slovo in je četrtina leta že za tabo, z novim koledarskim listom obrneš nov »jutri«. Kot bi živeli neskončnost … Ne gre samo za nujne obveze, ki jih je pač treba postoriti. Za te naj te nič ne skrbi. Verjemi, vselej zvesto čakajo. Čas ustavi pri tistem, ko rečeš: »To si želim!« Želiš početi, narediti, postati. Ustavi se, ker te stvari za sabo ne vlečejo znaka za neskončnost. Ne oprijemaj se misli »sanje so večne!« Zakaj bi pustil dnevom, da bežijo, ko pa lahko ujameš trenutke, o katerih sanjaš in jih vstaviš v mozaik svojega resničnega življenja?

 

Tako pa samo opazuješ, kako se dnevi zlivajo eden v drugega in kopičijo monotonost. Naenkrat kar z ničemer nisi več zadovoljen, iščeš srečo, a v resnici niti ne veš, kje iskati. Iščeš spremembe. V vremenu, razporeditvi domačega pohištva, kupiš psa in za tem še zlato ribico, ki ji ob večerih pripoveduješ o svojih željah. Nevoščljivo gledaš zlagane Facebook profile, kjer se vsi iz srca smejijo in se sprašuješ o skrivnosti njihove sreče. Tista sreča ni resnična. Umeten je celo krompirček, ki se mamljivo sveti na krožniku in bi po njem najraje segel kar skozi zaslon. Pri vseh dobrotah, ki jih ponuja miza ob velikonočnem zajtrku, si želiš tiste druge, ki jo je objavil

prijatelj. Kakšni drobni trenutki, to ni zate. Ti hlastaš za vekom.

 

Danes je miza polna kot že dolgo ne. Daj, poglej. Poglej na svojo mizo. Zdaj naštej tri stvari, ki jih boš dal na krožnik. Ne veš, kajne? Ne veš, ker je vsega toliko. Ker je babica nekatere stvari celo morala pustiti na pultu in morda bi izbral prav tiste. Razmišljaš, ker je na mizi hrane za cel teden, tvoj krožnik pa je tako majhen. Čeprav ne boš mogel pojesti vsega in šunka že sili z roba, še zmeraj grabiš, zlagaš in tlačiš …

 

Zdaj razumeš? Krožnik je kot življenje. Iščeš nekaj, kar skoraj gotovo že imaš, a ker je vsega preveč, tega ne opaziš. Potem najdeš. Mislil si, da ti bo prineslo srečo, a nisi zadovoljen. Ne, iskal si nekaj drugega. Spet iščeš. Spet najdeš. Spet si nesrečen.

A res ne vidiš? Ne, ne glej tja v daljavo. Poglej v svoj krožnik. Poglej svoje življenje. Imaš streho nad glavo, toplo posteljo in nikoli nisi lačen. Imaš ljudi, ki te imajo radi. Živiš v svetu, kjer vladata mir in svoboda. Imaš vse, preveč vsega. Če bi rad bil srečen, ne glej za tistimi, ki imajo več. Daj tistim, ki imajo manj. Želi si imeti samo drobne trenutke. Nešteto drobnih trenutkov! Ker samo na njih gradiš vsak naslednji dan.

 

Ko boš naslednjič spet sedel za polno mizo dobrot in se jezil, da je tvoj krožnik premajhen, pomisli na tiste, ki lahko o njem le sanjajo.
Jej po grižljajih.
Živi za drobne trenutke.

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now