© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Mama, tale je zate

March 25, 2018

Mama, tale je zate. Ne gre samo za praznik, ki naj bi me spomnil na vse te stvari. Spomnim se jih mnogokrat, verjetno prav vsak dan. Tega ne boš verjela, ampak ja, tudi takrat, ko sem jezna nate. Ko ne razumem, kako ne razumeš, ko zaloputnem vrata in se izgubim v svojem svetu. Tistem, ki ga ne razumeš. Skrivam se v svojih mislih, dokler ne opazim, da si tudi tam cel čas zraven. Da ima tvoje nestrinjanje nekje v daljavi razumno razlago. Ampak veš, če sem katero tvojo lastnost zares do potankosti prekopirala, je to trma. Tvoj svet pa je tako drugačen od mojega …

 

Včasih se vprašam, ali je sploh možno, da sta si mama in hčer lahko tako zelo različni, pa sta kljub temu zmožni brezpogojne ljubezni. V genih je nedvomno prevladal očetov živahen značaj. Oh, kako si želim, da bi ga lahko vate spustila vsaj kapljico. Ti razložila, kako neznansko uživam v stvareh, ki tebe spravljajo ob pamet. Vem, da sivi vsiljivci v tvojih kodrastih laseh, ki jih tako skrbno prekrivaš, niso samo od zbiranja življenjskih let. Da je moj divji ritem poskrbel tudi za marsikatero gubico na tvojem obrazu. Vem, čeprav ti na glas tega nikoli ne bom priznala. Želim si, da bi tudi ti lahko začutila. Da bi v moj svet stopila samo za trenutek. Da boš mogoče kdaj pa vseeno dovolila, da ti ga predstavim. Bila ponosna tudi na ta del, ki je, čeprav ga ne vidiš, gonilo mojega vsakdana.

 

Ampak veš, čeprav me v mojem bistvu ne razumeš, te imam neizmerno rada. Vsak trenutek vsakega dneva. Včasih slišiš za kak slab starševski primer in me vprašaš: "Sem tudi jaz bila tako grozna mati? Le kaj si morata misliti z Majo…" Ko bi mi že končno verjela! Ne vem, kako bi svoje delo lahko bolje opravila. Na tem mestu govorim o dvojini. Ati, brez tebe v tandemu teh besed danes ne bi zlivala na papir. Ne vem, če je sploh možno opisati hvaležnost, ki jo čutim do tebe. Daj mi čas, da odkrijem način, ta zapis pa prepustiva "njenemu dnevu".

 

Mami, tale je zate. Da ti povem, da na svoje otroštvo ne bi mogla imeti lepših spominov. Tam si, ko bereš večerne pravljice in me učiš izgovarjati črko "r". Tam, ko ob večerih igraš kitaro in nama poješ, ko želiš, da ti že petnajstič zrecitiram govorni nastop, ker se mi v enem delu še zmeraj zatika. Tam, ko me v jakni in kapi vlečeš iz morja, ker sem si mi spet dovolila, da plezam po skalah. Bila sem naporen otrok. Hvala, da si mi pustila živeti živahno, čeprav je to s sabo prineslo odrgnine, praske in terjalo nekaj tvojih živcev. To me je zgradilo, s tega je nastala zbirka najlepših spominov.
Tale je zate, da ti povem, da je moje srce zraslo v prav takšnega, kot bije v vajinih telesih. Bi res lahko postalo tako veliko in žile napajalo s poštenostjo, če ne bi bil njegov razvoj zavit v ljubezen kot je vajina? Bi bilo tako iskreno, če bi na poti zamočila? Ko ti ob dnevih kot je današnji padem v objem in ti povem, da si želim, da bi ostala tako dobra mama še naprej, to mislim iskreno. Tako iskreno, da od žalosti, ker ne vem, kako bi ti povedala, da bi mi verjela, danes te besede pišem s solzami v očeh. Morda ti premalokrat povem. Ali pa besede za to preprosto ne obstajajo. Ne verjameš, ker se tolikokrat ne strinjava. Ker se je najino razmišljanje razcepilo v samem začetku. Veš, hvaležna sem za takšne prepire. Hvaležna, da se pred tabo ne morem skriti niti v svetu za zapahnjenimi vrati. Ker vem, da si tam le zato, ker te skrbi. Ker se za moje težave brigaš celo bolj kot jaz sama. Ker me imaš tako zelo rada, da bi me najraje zalepila na stol in ždela ob meni, samo da bi vedela, da sem cela in zdrava. Dobro sem, mami. Dobro, tudi ko te ni ob meni. To je umetnost vzgoje, ni tako? Da me ob besedah "V življenju si moraš utirati lastno pot!" ni zgrabila panika, da pogumno stopam po svoji, hkrati pa se nikoli ne neham vračati. Vsevečkrat se vprašam, kako je v današnjem svetu sploh možno otroka vzgojiti tako, da ne bo zapadel v »slabo družbo«, ga obvarovati pred velikim svetom. Ko bi uspelo tudi meni …

 

Tale je zate. Čeprav ga verjetno ne boš prebrala, mi ni žal prav za nobeno napisano besedo. Konec koncev je ljubezen do pisane besede del tvojih genov. Toliko bi še napisala … Morda pa najdem besede kdaj tudi v živo. Da ti povem, kako neskončno hvaležna sem ti, da si ob meni vedno in povsod. Tudi takrat, ko te odrivam proč. Ker veš, takrat te v resnici najbolj potrebujem.


Čudovita mama si.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now