Tam zgoraj, kjer vlada brezčasje

Burno kot je prišla, nas je tudi zapustila. V pečat je za sabo odtisnila še nekaj hladnejših dni, a maha nam že precej iz daljave. Še preden sem uspela vsaj enkrat obleči vsako izmed debelo podloženih jaken, ki jih za ta čas hrani garderobna omara, je lesk snega zamenjal vonj po pomladi. Kot bi narava že komaj čakala, da se lahko zbudi iz zimskega spanca. Zvedavi zvončki , bobki, živahne nutrije na nabrežju Ljubljanice … Pa ptički se ženijo! Tudi ljudje so se brez težav prilagodili. Prvi žarek sonca in že zakorakajo skozi vhodna vrata v kratkih rokavih. Sonce ima to nenavadno moč, da zna pogreti samo s svojim videzom. Toplo ali ne, sonce je – čas, da odvržeš mali milijon plasti in se mu nastaviš s čim večjim predelom gole kože. Svašta. Morda je kriva tudi marketinška paranoja – trgovcem je zmanjkalo praznikov, zato so aktualizirali kar poletje (ali pa že praznujemo Marijino vnebovzetje?). Narobe svet. Res smo ujetniki časa. Trudim se živeti za danes, a kako vendar naj, ko pa me ne izpustijo iz prihodnosti?

Takrat se zazrem tja gor. K njim, ki preprosto so. Še zmeraj zavite v koledarski letni čas. Nikamor se jim ne mudi. S snežno odejo bodo ostale prekrite še vsaj kakšen mesec. Ustavljale dneve zimskim navdušencem in vsem tistim, ki bežijo iz karnevala tukajšnjega vrveža.

Kaj je na njih, da ne morem umakniti pogleda? Kaj jih dela tako veličastne? Spet iščem besede, s katerimi bi lahko opisala mogočnost, s katero se ponašajo. Hrepenenje, ki ga pošiljajo v srce ozirajočega se mestnega človeka. Omamo, kateri ni moč ubežati. In še zmeraj jih ne najdem. Dih jemajoče … Presunljive … Ni dovolj! Tako mogočne, da jim niti zima nima poguma ubežati. Vabijo me, naj jih obiščem. Naj se nadiham njihove brezčasnosti, kričijo. Oh, saj bi, saj bi! Ampak omama je nevarna. Kot sirene … Mnogi podležejo skušnjavi in kakor bi pamet pustili doma sledijo njihovim neslišnim glasovom. S prepričanjem, da bodo zlahka premagali njihovo veličino in se tudi sami dotaknili oblakov, zakorakajo prav tja. Z gluhimi ušesi in slepim pogledom. V grobišče. Ker takšnih, ki so brez strahu in spoštovanja, one ne marajo. Takrat pokažejo svojo mogočnost in jasno opozorijo na svojo občutljivo naravo. Njihovega nežnega objema si zaslužijo le tisti, ki jih vodi čisto in pametno srce. Tisti, ki jih resnično cenijo, spoštujejo in nosijo s sabo misel svoje majhnosti. Ki se zavedajo, kako tanka je meja, da si, ali pa te ni.

Kaj je tam tako drugače? Zakaj si tako močno želim njihovega objema? Tako pregrešno mikavne … Tam ni veliko. Je le skala, pa še te se ne vidi, ker je prekrita z debelo snežno odejo. Tam ni prav ničesar. Tako je. Ničesar. Zato si želim tja. Ker tukaj imam vse. Preveč vsega. Toliko, da si zaželim praznine. Hrepenim po brezčasnosti in spokojnosti, ki ju lahko zaužijem samo … Tam zgoraj. Dovolim mislim, da se sprehajajo, dokler ne najdejo svojega mesta. Pustim sanjam, da se dotaknejo oblakov in iz njihovega puha narišejo gradove. Dovolim srcu, da spregovori. Mu prisluhnem in obljubim, da bom spet prišla. Pustila tegobe, zavite v mestno sivino, se rešila časovnega oklepa, ki prehiteva samega sebe in pustila brezčasni sedanjosti, da me skrije v svoj objem. Morda bo res samo za hip, a že bežen dotik bo dovolj, da se bom vrnila z zavedanjem, da je še zmeraj zima in velikonočni zajec v resnici še ni raznosil svojih jajc.