Gledam jo, kako opleta z lasmi. Nastavlja različne profile in išče tistega, v katerem bi obraz bil videti prikupen in telo mikavno. Popravlja si oblačila, da bi bila videti privlačna. Izvaja koketne gibe, da bi bila … Nekaj ji manjka. Vzamem čopič in pobarvam njen obraz. Nanašam maskaro, puder, šminko … Plast na plast. Še malce si skrajša krilo in obuje čevlje, ki že na daleč izgledajo neudobno. V nekem trenutku lahko vidim, da skremži obraz od bolečine, da jo zebe že pri sobni temperaturi … Potem se zazre naravnost v moje oči, še enkrat zaplahuta s svojimi svetlimi lasmi in si, kot bi pritisnil na gumb, na obraz prilepi sijoč nasmeh.

Koga gledam? Zdaj je bolje. Še zmeraj ni po merah, a če bo trebuh močno potegnila vase, bo videti prav vitka. Zavzdihne in se z dvignjeno glavo poslovi.

Kdo je ona? Gledam jo, kako odhaja, pa stečem za njo. Spremljam jo, ko hodi.  Nerodno zre v tla, se ob izložbah skrivnostno obrača in opazuje svoj odsev. Takrat jo ustavim. Kdo si? Nemo zre vame in ne reče niti besede. Takrat jo prepoznam ...

Kdo je ona? Je pojava, ki jo narekuje zunanji svet. Sinonim za lepo, za privlačno in zaželeno. Je maska, za katero se skriva preprostost, sramežljivost in ljubečnost. Ampak občinstvo temu ne ploska. Kliče po dolgih nogah, elegantnih kretnjah in zapeljivih očeh, ki se skupaj z razgaljenimi oblinami mamljivo iskrijo. Občinstvo izžvižgava spontanost in običajnost, želi si več. Hlasta po oprijemljivem in grabi vidno. Opreza za lepoto.

Kdaj je pojem lepega postal tako popačen? Kdaj je maska postala sinonim ženskosti? In zakaj je treba pred ljudi stopati v preobleki?

Dotaknem se njenega obraza, sperem ličila in zbrišem šminko. Razmršim ji valovite lase, da čez ramena padajo po svoji volji. Ponudim ji toplo obleko, ki zakrije vse obline in se zazrem v njene plahe oči.  Šele zdaj opazim njihov sivo-moder odtenek, sanjav in vse prej kot zapeljiv pogled, preproste gibe, ko si z roko popravlja lase, negotovost in dekliško nežnost. Takrat ji povem … Ne samo njej, govorim tako glasno, da se ljudje ustavljajo. Želim si, da bi me slišala tudi ti …

Lepa si. Lepa si z razmršenimi lasmi. Lepa si, ko se iz srca smejiš. Lepa tudi takrat, ko jočeš. Ko si plaha in sramežljiva, ko si navihana in jezava. Lepa, ko si divja in crkljiva. Lepa, ko si nedostopna. Ali ne vidiš? Ali res ne veš? Govoril je že Mali Princ, bistvo je očem nevidno. Lepa si samo takrat, ko si iskrena. Zato odvrzi masko in bodi ti. Bodi sramežljiva in plaha, če je plaho tvoje srce. Bodi ponosna. Spoštuj in ceni v prvi vrsti sebe. Ceni svojo ženskost in varuj njeno krhkost. Bodi unikatna. Samo takšna si resnično lepa!

Biti ljubljen je potreba. Je vrednota, ki zaseda tako visoko mesto, da si se pripravljena odreči celo lastni podobi, si nadeti masko, ki žanje aplavze. Ne želi si takšnih aplavzov. Ne pobiraj cvetja, ki ga zaradi tvoje preobleke mečejo na oder. Morda bo tvoja nevidnost, ko boš skozi vrata stopila odkrita, požela le eno samcato cvetlico, a vedi, da je samo ta resnično vredna tvoje ljubezni. Samo ta nosi iskren napis – lepa si!

Ozrem se v steklo izložbe, a njene podobe ne najdem. Tam je pojava preprostosti in negotovosti. V odsevu vidim samo še … Sebe.