Ljudje govorijo. Razpredajo in po njej pljuvajo v takšni meri, da tudi sama ne morem ostati tiho. Skoraj sem začela že verjeti, da je ne maram. Pa je prišla. Tista taprava, tista z vonjem po otroško starem. Tista, ki nakremži stare obraze, na mladih pa pusti nasmeh do ušes. Prišla je pozno, a se razbohotila v vsej svoji veličini. Mislila sem že, da bo samo pozdravila, a vse kaže na to, da se je odločila ostati.
Užitek jo je gledati. Vsak njen delček, ki ob dotiku sonca svetlikajoče zasije, kot bi se narava poigravala sama s seboj. Leta so minila od tako veličastnega obiska. Ne pomnim več, kdaj smo nazadnje lahko sani vlekli po cesti. Po cesti! Minilo je toliko časa, da sem na to radost povsem pozabila, jo prerasla. Hkrati pa sem vesela, da sem ta droben trenutek sploh imela priložnost ujeti. Le kaj bo čez leta … Bodo otroška srca sploh lahko še zapela ob spustu po pobeljenem hribčku pred blokom in se podila za takšnimi trenutki?
Ljudje se pritožujejo. Ker ceste niso splužene in na vsakem vogalu nastajajo zastoji. Ker bodo morali po napornem delovnem dnevu zgrabiti za lopato in obleči dodatne tri plasti, pa bodo dlake še zmeraj naježeno stale pokonci. In potem pride leto, ko tega ni treba početi. Pa še eno. In potem še eno. Čakaš, nje pa ni. Prijemamo se za glavo, češ, kaj vendar delamo naravi, da smo pregnali celo letni čas? Le zakaj ni prišla? Spet bo slabo leto. Zemlja si ne bo odpočila, na pridelke lahko kar pozabimo. Spet bo snežilo v aprilu in maju …
»Se spomniš, ko smo se po tej cesti vozili s sanmi? To je bila zima!« Morda pa nas je slišala. Morda misli, da si spet želimo njene družbe. Skrita za vogalom je čakala leta. Vsakič ponudila le prst. Poslala par svojih snežink in pustila soncu, da jih spremeni v vodnato brozgo. Kot bi se poigravala in preverjala, ali se je naša miselnost kaj spremenila.
Mislila sem že, da je ne maram. Se veselila vsakega toplega dneva in upala, da prinaša pomlad. Potem pa po letih zatišja spet pokaže obraz ona. Se prikrade v srce in obudi spomin na dni, ko sem se je razveselila z vsakim novim jutrom. Svet je bil pravljičen samo zato, ker je bila. Morda je zbirala pogum in se odločila, da spet poskusi. Prišla je v svoji veličastni podobi, odplesala svoj najlepši ples … In bila izžvižgana. Občinstvo se prijema za glave, kovne in si izmišlja vraže, samo da bi jo pregnalo.
Kako smo nehvaležni. Kako vedno gledamo samo na lastno udobje, čeprav nam je v resnici kraljevsko postlano. Ko bi le lahko pogledali skozi otroške oči. Videli radosti, ki jih prinaša ta letni čas in cenili lepoto in korist, ki nam ju je poklonila s svojim obiskom.
Lepo, da si prišla, zima. Naj se te pogledi zmrdujočih se ljudi, ki si želijo toplih dni, ne dotaknejo. Veš, pritoževali se bodo tudi nad poletjem.