Spet sem tu. Z njimi, ki mi dajejo neskončno vero, da je vse mogoče. Da je treba imeti le močno voljo, ki jadra v objemu s pristno željo, ogromnim srcem in iskrenim nasmehom. Če lahko oni, potem …
Spet sem tu. In spet me boli. Ker sem sama nemočna. Ker lahko kričim, pišem, delim pobude in nasvete, pa bodo ljudje še zmeraj hodili kot fijakarski konji. Tok njihovih misli in prepričanj bo še zmeraj ukalupljen v ozko strugo, ki je ni moč razbiti ali usmeriti malce levo, malce desno.
Spet sem tu. In spet imam navdih, da povem, ker morda pa vendarle … Pa tudi če ne, to moram spisati. Ne gre samo za njih. V košu predsodkov se ne znajdejo samo (ne)vidna Sonca. Ne, v njem so tudi vsi drugače drugačni. Tisti s temnejšo poltjo, pa tisti z verigami okoli hlač in za tvoje pojme predolgimi lasmi in brado. Pa tisti, ki narobe ljubijo. Prišli smo tako daleč, da včasih vanj vržemo kar polovico populacije, samo zato, ker ima oznako ženskega spola.
Ker ti si popoln in vsi drugi so drugačni. Vsaka drugačnost pa je čudna. Veruje v drugega boga, zato je z njim gotovo nekaj narobe. Terorist, skrajnež. Njegova vera je napačna. In sploh imajo na tistem koncu planeta grozne navade. Trpinčijo ženske, jih silijo, da se morajo skrivati pod rutami, vsi moški so nasilni in trepet svojih družin. Tako pravijo po televiziji, kajne? Tam si to slišal, tam prebral. Pa si že bil tam? Si kdaj koga spoznal? Ah, seveda ne, potem ne bi mogel več obrekovati …
Ne, svet ni samo bel, kot tudi ni samo črn. Nista krivi vera ali barva kože. Ker vsaka, prav vsaka vera je v svojih temeljih dobra. Spodbuja spoštovanje drugačnosti in vliva upanje v boljši jutri. V vsaki se najdejo dobre princese in zlobni volkovi. Ampak ti si bel, zato si lahko samo princesa in tako temnejšim ostane le vloga zlobnežev. In sploh o njih krožijo čudne govorice. Da kradejo in goljufajo. Da jim ne smemo zaupati … Morda jim tega ne poveš v obraz, a dovolj je pogled, ki jim ga nameniš. Dovolj razdalja, ki jo ohranjaš – za vsak slučaj, da te za hrbtom ne bodo presenetili – in ovinek, ki ga narediš, da se tvoje uho ne bo navleklo nenavadnega jezika.
Imam to srečo, da sem z drugo stranjo planeta tesno povezana. Da sem jih lahko spoznala. Da sem del njihovih velikih src, veliko, veliko večjih od naših. Da lahko opazujem, kakšno ljubezen premorejo in kako spontano to počnejo. Če topel značaj in odprta narava po telesu res tečeta s krvjo, potem so naše žile proti njihovim do konca zadelane. Ampak zmožni smo nečesa drugega. Posmeha in pogledovanja zviška. Ker smo beli in imamo pravega boga?
Hvaležna sem ti, sestrica. Da si prestopila to visoko ograjo in meni ter svetu pokazala, da so predsodki samo plod naše vzvišenosti. Da je treba po svetu hoditi z odprtimi očmi in neustrašnim srcem. Da je pot, ki jo utiramo, včasih trnova in videti povsem neprehodna, a jo korak za korakom odpira srce. In samo takšna pripelje do vodnjaka sreče, ki bo mnogim za večno ostal le iluzija njihovih sanj. Ponosna sem nate. Ker dan za dnem dokazuješ, da je možno – odpreti srce tako zelo, kot ga sama nikoli ne bom zmogla. Si moj vsakdanji navdih, senca, ki jo na vsakem koraku spremljajo moje misli, in vodnjak, do katerega želim pot najti tudi sama. Si moj drobni trenutek ne samo današnjega, temveč prav vsakega preživetega dneva. Kar skušam naslikati z besedami, ti udejanjaš z vsakim korakom. Obratno! V resnici sled puščajo tvoja dejanja. In prav zaradi njih, zaradi barvanja tvojega mozaika, tvoje velike vere tudi sama verjamem, da je edina prava pot le tista, ki jo narekuje srce. Napišem ti še drobno misel – lahko si odkrito ponosna nase.