© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Pečat, ki ostane

February 18, 2018

Pravijo, da se rodimo kot nepopisan list papirja. Iskreni, dobronamerni, s čistimi mislimi in radostnim srcem. S prepričanjem, da je svet bel in samo bel. S sanjami, da je vse mogoče. Z vero, da lahko brezpogojno zaupamo. Dokler se na listu ne začnejo vrstiti tudi črne pike in se ne soočimo s spoznanji, da nikoli ne bomo leteli kot ptice, se dotaknili lune, ali srečali samoroga. Da sanje niso večne in ljudje ne govorijo samo resnice. Kuješ lastne vrednote in jim slediš zvesto kot pes lastniku. Tako so te učili, tako je prav. Vsi jim sledijo.  Jim res? Če bi jih vsi resnično nosili v zavesti, najbrž na vrsto nikoli ne bi prišel dan, ko ugotovim, da se zaradi njih vsakič znova počutim naivno in izigrano. Ko se vprašam, če je na tem svetu sploh še kdo, ki me ne bo želel nalagati ali »nehote« izrabiti mojega zaupanja. In potem pride dan, ko se to več ne vprašam. Preprosto se zgodi. Zaradi črnih odtenkov na papirju, ki jih ni mogoče izbrisati ali prekriti, dvomim v vsako slišano besedo, dokler se ne prepričam, da je o tem nesmiselno dvomiti. Ali pa – kar je še huje – se tujim lažem skušam izogniti z lastno lažjo. Igram njihovo igro samo zato, da v naslednjem krogu ne bom vpletena. Igra se mi gabi, prav res, ne maram ljudi, ki lažejo in takrat ne maram sebe. In za nameček mi laž rada postreže še svojo zgodbo …

 V deželi širnih polj in gozdov sta pod budnim očesom posestnika živela brata. Oče ju je vzgojil v marljivi osebi s poštenim in velikodušnim srcem. Starejši je bil že goden za možitev,  pri mlajšem o prvih kocinah še ni bilo ne duha ne sluha.

»Hodi po njegovi poti, dobro jo utira,« je mlajšemu vselej govoril oče.
»Če boš zares dobro delal, te bo posestnik nekega dne vzel s sabo v mesto. Postal boš velik gospod.« Ob teh besedah je sekira še glasneje zapela in srp poživel. Res je nekega dne prišel posestnik in izbral starejšega, čigar od dela izklesano telo je bilo vsakomur privlačno. Sreča na obrazu mlajšega, ko je gledal bratov uspeh, je bila neomajna. In ponos! Ja, temu bo sledil tudi sam. Še bolj bo garal, samo da dočaka dan, ko bo tudi sam začutil svobodo mestnega človeka.

 »Oče, prinesel ti bom zlatnike, tudi ti boš bolje živel,« je obljubil starejši sin svojemu očetu, ko mu je mahal v slovo. Očetov pogled pa ni kazal radosti. Tudi nasmehnil se ni. Molčeče se je obrnil stran, da bi prikril solze, ki so se nabrale v kotičku očesa.
Mlajši brat je delal kot živina. Prosti dnevi mu niso bili poznani, s sekiro je opletal celo ponoči. Opravil je za štiri, samo da bi njegovo telo zraslo v takšno, kot je bilo bratovo. Kravata, suknja, oh, to mu bo pristajalo! Nekega jutra, ko se je na smrt utrujen vračal iz dela, je naletel na poštarja, ki je še pred zoro raznašal pisma.
»Tole je zate,« je zaklical poštar in mu brez postanka v roke vrgel pismo. Previdno ga je odprl in natančno prebral. Prebral ga je še enkrat. Tolmačil vsako besedo posebej, dokler se ni zgrudil in zajokal kot dete. Jok je slišal tudi oče in ko je videl sinovo žalost, je urno pristopil. Toda sin se je umaknil. Njegov pogled je bil poln prezira in razočaranja. Zdaj je razumel očetovo žalost ob sinovem odhodu. Ves čas je vedel resnico, pa jima je vseeno lagal. Zakaj? Da bi jima pustil sanjati?
»Ne odidi,« ga je prosil oče.
»Kako naj živim z nekom, ki je moje življenje zavil v laž? Ki je dovolil posmeh moji naivnosti in vero v neuresničljive sanje? Kako naj sploh še komu zaupam, ko pa me je nalagala oseba, ki me je učila iskrenosti in poštenosti?« To so bile zadnje besede, ki jih je oče slišal od svojega mlajšega sina. Za vedno pa so mu ostale tiste, ki so ga spominjale na njegovo usodno napako in ga vsakič znova opomnile, da laž močno kaznuje človeka.

Dragi brat,
kar boš prebral, te bo zbudilo kot hladna voda, a ne morem živeti, če ti ne povem resnice. Življenje, ki nama ga je obljubljal oče, ne obstaja. Sanje o mestnem življenju in svobodi bodo večno le sanje. Poslali so me na drugo njivo, mi ob marljivem delu obljubili lepše življenje. Ko sem opravil, so me poslali v gozdove, kjer mi ob garaškem vihtenju sekire obljubljajo lepo ženo. A, dragi brat, zdaj vem, da bo prihodnjič drugačna le zemlja, ki jo bom obdeloval. Žal mi je, da sem ti vzel sanje, a živeti v laži je veliko huje kot spoznati resnico in iti z njo po svoji poti.
Tvoj brat

 

Včasih se zdi, da lahko z lažjo nekoga osrečiš. Ali pa je samo veliko lažje prikriti resnico in dalje živeti v preoblikovani zgodbi. Toda če je sreča polna laži, v resnici nisi srečen. Samo pretvarjaš se, da si. In ko se vesolje odloči – verjemi, pride dan, ko se – in iz poteptanih kotičkov, za katere včasih še sam pozabiš, da sploh obstajajo, prilezejo drobci, ki zgodbo obarvajo z resnico … Takrat z lažjo izgine tudi vsaka sled o sreči. Ker pečata, ki ostane, ne more prekriti niti tisoč drugih resnic. Ne, tudi ples vrtavke, ki bo znova odplesala svoj naivni ples, ne bo več enak. Bo samo igrala tvojo igro in s plešočimi koraki nalagati uspela celo samo sebe.

 

Zato ko boš naslednjič kolebal, katero izbrati, laž ali resnico, ne razmišljaj. Odgovor je enoznačen. Izplača se samo resnica.

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now