Velika srca malih ljudi

Se spomniš, ko sva bili še majhni? Sestrin obisk doma se približuje koncu in početi skušava čim več zapomljivih stvari. Kolesariva, drsava, smučava … Ugotavljam, da se spomin na otroške dni skriva prav v vsaki izmed njih. Z leta v leto bolj bledi, a obenem dobiva vse bolj trden zlata vreden oklep. Tisti, ki skrbi, da slika ne odjadra v pozabo. Se spomniš, kolikokrat sva hranili race? Poglej te tlakovce, kako težko se je bilo čeznje zapeljati s kolesom! A so ta tobogan pomanjšali?

Spoznala sem, da se najraje vračam prav na te kraje. V tisti park, na tisto klop. Na mesto, kjer sta takrat sedela starša in včasih le stežka spremljala najino divje podenje med drevesi. Vidim se tudi sama. Vidim tisti iskreni nasmešek, slišim otroško režanje, ki ga tu in tam prekine jok, a že čez nekaj trenutkov, ko majhno ročico krasi pisan obliž, ponovno zamenja smeh. "Poglej to brezskrbnost,"slišim govoriti velike ljudi, jaz pa niti ne vem, kaj ta beseda pomeni.

Gledam se in se včasih vprašam, v katerem delčku življenja so mi zamenjali prevleko za oči. Kdaj je svet postal tako drugačen? Kdaj so avtomobilčki obležali v zaprašenem kotu in dan prekratek za razrešitev vseh tegob? Ko je izziv bil ohraniti nepremični pogled na sladoledu, da se kepica ne bi zvrnila na tla. In težava brcati žogo, ne da bi pri tem poteptala sosedove rože. Ko iskrenost ni bila greh in odpuščanje samo po sebi umevno. Ko je novozapadli sneg privabil radost v srce in so se dežne kapljice še igrivo bleščale.

Morda pa sem zato tako rada v njihovi družbi. Ker je njihov jezik tako preprost. Domišljija neomajna in veliki problemi teh drobcenih bitij balzam za ušesa in srce. Vpijam njihovo brezskrbnost in se trudim vsaj za nekaj trenutkov izstopiti iz svojega sveta. Opaziti vse drobne trenutke, ki jih moje oči že lep čas ne zaznajo. Spremljam jih, kako rastejo, kako jih svet kleše po svojih merah odraslosti. Takrat me zapeče. Ker vem, da ni daleč dan, ko tudi oni ne bodo več opazili. Ko bo svet postal popačen in sanje le privid.

Se spomniš, ko si bil še majhen? Ko si še bival v varnem in nedolžnem svetu? Pravljica je bila stvarnost in njen junak ti sam. Če bi želel, bi lahko spisal bukve drobnih trenutkov! Ali pa niti stavka, ker bi te drobne stvari bile nekaj povsem običajnega. Edini delčki, ki so tistemu svetu poznani. Pristni in neizbežni.

Hodiva po parku in spomini se prerivajo, kateri bo prvi prodrl med brzice misli. Med ščemenje pri srcu se vrine občutek hvaležnosti. Kakšno srečo imam, pomislim. Kakšen privilegij, da lahko o tem sploh razmišljam. Ker kako lepo je moralo biti moje otroštvo, da se jih je ohranilo toliko. Da se ob spominu nanje zbudi otožnost in odtisne pečat neprecenljivosti. In kako malo je treba, da se lahko vrnem nazaj. Kako živi so še zmeraj vsi ti kraji, kako igrivo se še zmeraj smeji moje srce. In kako neskončno preveč je tistih, ki jim ta sreča ni bila dana. Če bi lahko, bi razdelila svojo. Jo stlačila v paketke in poslala, temu pa dodala še pripis za velike ljudi, da odtenke barv majhnih src izbirajo prav oni …

Hvala, draga družina. Hvala, da ste tako skrbno gradili in barvali vse te spomine. Mi pustili živeti brezskrbno otroštvo in me v svet velikih ljudi popeljali, brez da bi mejo sploh opazila. Da se celo sami še kdaj spozabite, da jih ne štejem več pet in ni vaša ljubezen niti za odtenek manjša kot takrat, ko ste me prvič videli. Brez vaših velikih src bi tudi moje ostalo skromno.