Ulica Vintage

Napisala bi pismo. Tisto, na papir, z nalivnim peresom, ki se vsake toliko razmaže. Napisala bi pismo in ga poslala v svet. Morda celo v steklenici, pa naj pluje. Naj se dotakne sleherne obale in prepotuje širne oceane. Naj kapljica tinte opomni na čase ...

Kolesariva proti obrobju mesta. Spet je doma in izčrpati se trudim čim več trenutkov, ki jih dan namenja pisanju spominov. Zgrešiva cesto in znajdeva se na ulici, ki mi v srce pošlje "drobni trenutek". Požgečka me pod prsti in ne morem si kaj, da ne bi spisala nekaj besed tudi o tem.

»A ni na tej ulici nekaj … Hm, ne vem, tako mistična je …« Starejše hiše, ki same po sebi ne izgledajo nič posebnega, ozka asfaltna ulica, ki zahteva podkovanost s spretnostmi izmikanja luknjam, ki jih je izdolbel čas. In na drugi strani visoka drevesa, tukaj bolj, tam manj gosto posajena.

»Tako vintage …« me dopolni Maja, ki ima za to več kot izpopolnjen čut. Tako vintage! Ne vem točno, kaj, a nekaj ji daje starinski duh in kar vidim se živeti v enih od tukajšnjih hišic. Zadnje časa se večkrat zalotim, da me vleče desetletja, morda celo stoletje nazaj. Vse pogosteje se spomnim na Savinjo pod »Polar Express mostom« in med brzicami vidim sebe, kako se utapljam. Kako hlastam za bilkami, da bi splavala s tokom sedanjosti. Ne uspeva. Nikakor. Morda zato, ker si tega vse prej kot želim. Ker je pod gladino lepše. Ker me kriljenje in hlastanje za zrakom spravlja ob pamet.

Videl sem, da si bila dosegljiva … Nič ne odpišeš … Videl sem, da si odprla pogovor … Pisal sem že pred uro!!

Opravičujem se. Iščem vse možne izgovore. Zdaj je zablokiral telefon, kdaj drugič se je v omrežje prijavila mama in najbrž stisnila na pogovor. Peče me vest. Dokler ne znorim. Dokler ne izklopim telefona – dokončno – ga skrijem, da ga kasneje še sama ne najdem in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Kako me lahko tako neresnična stvar vrže iz tira? Kdaj se je svet tako obrnil? Ugotovim, da me ob pogledu na ikono Facebook na telefonu grabi panika, da zjutraj ne upam stisniti na wi-fi, ker me bo napadlo piskanje z obvestili, obtožbami in pričakovanji. Potem me bo dotolkla slaba vest, ker sem spet pozabila odgovoriti. Sem res pozabila? Res »nisem imela časa?« Ne, kot tudi nisem dolžna odgovoriti. Nisem, pa vendar me nenehno peče vest. Je res nenehna dosegljivost postala merilo spodobnosti? In kdaj je »eno uro mi niso odpisala« postal greh? Kdo si je izmislil ta (ne)moralna pravila? Ne sledim več. Tega toka ne dohajam, želim si celo plavati v nasprotno smer. Stopiti na kopno in teči kilometre nazaj, ko je reka še delala umirjene zavoje, kjer o brzicah ni bilo niti sledu.

Tam bi lahko napisala pismo. S tinto, ki se tu in tam razmaže. Ga dvakrat preložila in vstavila v kuverto. Napisala ime, naslov in pomahala poštarju v pozdrav. Kakšna sreča bi bila, ko bi čez nekaj dni dobila odgovor. V kuverti, na zloženem papirju, popisanem z modrimi vijugami. Ko bi se peljala z avtobusom in gledala v obraze. Tiste, ki se ozirajo skozi okno, ki se pogovarjajo. Ko bi edini načrti bili zapisani v beležki in bi takšni ostali več kot samo trenutek. Spremenila bi jih lahko le tvoja beseda, za kar bi seveda bilo potrebno srečanje. Ko bi dogovori veljali. Ko bi ljubezen bila stvarna in svet resničen. In živela bi v ulici Vintage. Živela svoje življenje. Za zdaj in danes. Za trenutek. In pisala pisma.

Zdaj pišem tebi. Ni s tinto, ni na papir. Toda če bi pisala, bi v svet poslala prav te besede. Te spomnila, da odgovarjaš le sebi. Da je resničen svet zunaj in ga boš videl le z dvignjeno glavo. Da je iskren le pogovor iz oči v oči in je stvarna ljubezen tista, ki jo zaneti bližina. Da počni čim več tistega, pri čemer ti ni treba pogledati na telefon. Da zavidanje ob pogledu na tuja doživetja v resnici nima resnične podlage in tam živiš tuje življenje. Živi svojega! Živi zase. Ljubi s srcem.

Piši pisma.