© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Dežela drobnih trenutkov

January 15, 2018

 

Povej še oblaček ti bel,
obhodil že ves si svet.
Je lepša dežela še kje,
kot naša, kjer sem doma?

 

V tujino? Je že lepo videti tuj svet, spoznati drugačno kulturo, a rek »doma je najlepše« nosi svojo težo. Da sem Slovenske železnice že nekajkrat obračala med zobmi, ni skrivnost. Domišljija, s katero barvajo svoja doživetja, prav zares ne pozna meja. Nastali so zapisi, ki jih še danes ohranjam v spominu kot nepozabne zgodbe. Živce parajoča potovanja so del vsake izmed njih, kot tudi smeh, ki se je ob njihovem prebiranju dotaknil marsikaterega srca. Sprašujem se, ali mi ljudje sploh verjamejo, da se na pot še zmeraj odpravljam z vlakom. Ne s prevozi, ne z avtobusom. Z vlakom. Ja, s tistim istim, ki še zmeraj slovi po doživetjih. In vozim se z nasmehom. Brez telefona pred nosom. Velikokrat z odprtimi usti …

 

Želiš si na odklop, kajne? Vzameš kovčke in odpotuješ. Iščeš naravo, nekaj živega, kar ne bo dišalo po asfaltu in kjer bo tvoj pogled počival na nedotakljivih prostranstvih. Potuješ z letalom, da bi našel, da bi doživel. Ker pri nas tega ni. Sploh pa je Slovenija tako majhna, da si itak bil že prav povsod. Bled si videl že milijonkrat, Triglav ni nič posebnega, obalo si prečesal po dolgem in po čez, v Ljubljani študiraš, do Koroške vodijo prevelike rovte, Dolenjska in Prekmurje pa sta mrtva in odrezana od sveta. Grem raje v Avstrijo, tam imajo lepša jezera in tako čudovito pokrajino … Čuj skrivnost. Bled ni edino jezero, kot tudi Triglav ne edina gora, ki krasi našo deželo. Oh, ko bi vedel, koliko se jih z lepoto bolj ponaša!

 

Pusti letalo. Vzemi si čas in daj priložnost vlaku. Obljubim ti, potovanje bo trajalo približno enako dolgo, le da boš  na mesto do Filipinov iz Maribora pričuhapuhal le do Kopra. Pa to sploh ni pomembno. Ker potovanje se je začelo, ko si zaprl kovček in stopil na drugo stran vrtne ograje. Sedi torej na v enega izmed vagonov in dovoli, da te objamejo domači kraji. Tisti, za katere praviš, da jih poznaš kot lasten žep …

 

Ker zdaj verjetno sediš na domačem fotelju, ti bom kar sama povedala, kar vidim. Začne se s poljem. Celim prostranstvom njiv, ki jih danes prekriva tanka snežna odeja. Lepo je. Nosi svoj čar, kot ga nosijo tudi jasni dnevi. Tisti, ko od tukaj opazuješ zahajajoče sonce in se zdi, da se zemlja poslavlja v solzah sreče, ki se lesketajo, ko jih obsijeta rdeča in oranžna z družbo vseh svojih odtenkov. Polje obletujejo ptice in včasih se preprosto ne morem nagledati njihovega svobodnega poplesavanja in bahanja pred gravitacijskimi silami.
Drevesa, ki mi začnejo zastirati pogled na bele planjave, se z ovinka v ovinek bolj gostijo, dokler narava ne preraste v skrivnostne gozdove. Na travniku, ki za hip preseka visoka drevesa, vidim srni, ki nemoteno žvečita tamkajšnjo travo. Včasih ob otroških krikih: »Poglej, tam je srna!« spoznam, da so v današnjem svetu že prava redkost.
Griči se zlivajo en v drugega in rišejo valoviti svet, posut z majhnimi hiškami, med katerimi se gnetejo črede ovac. V daljavi se izgublja pogled na Celjski grad in počasi se približujemo mojemu najljubšemu delu poti. Zidani most, ki pozornost vzbuja že samo s svojim veličastnim imenom, mi pred očmi vsakič znova slika prizore iz stoletij nazaj, ko je zlaganje kamna na kamen začelo ustvarjati most nad Savinjo. Včasih namenoma sedem v zadnji vagon in opazujem lokomotivo, kako v loku prečka deročo reko. Saj je kot v Polar Ekspressu! Še bolj kot most pa očarajo njene brzice. Tok, ki ga tako rada primerjam z življenjem. S katerim z dneva v dan plavam … Reka udarja ob glomastno kamenje in se zavija v brzice, ki se po nekaj ovinkih spet umirijo in stečejo v objem gričevnatega sveta. Mogočna, veličastna, neustavljiva. Spremlja me skoraj vso pot do Ljubljane. Lenobno dela ovinke in s svojim leskom nenehno opozarja nase. Gričevnatemu svetu pa ni videti konca. Ne prelivajo se samo vasi, griči, prelivajo se svetovi. Nekaterih kotičkov se sonce skoraj nikoli ne dotakne in sneg tam ostane še dolgo po tem, ko so bližnji travniki že zamenjali svojo obleko. Videz spreminjajo tudi drevesa, pod katerimi se v bolj vodnatih predelih rade skrivajo čaplje. Vsega tega najbrž nikoli ne bi opazila, če doživetje, ki ti ga ponudijo železnice, ne bi vključevalo tudi tehnološkega odklopa. Izguba signala tam nekje med gozdovi in hribovjem je boniteta potovanja. Morda za to poskrbi moč narave, ki ljubosumno zahteva vso tvojo pozornost. Vsekakor je vredno.

Vreden je vsak trenutek. Ker je vsak naslednji povsem drugačen od prejšnjega. Ker včasih ne uspem slediti pestrosti, za katero bi v drugih deželah morala potovati s svetlobno hitrostjo, da bi jo zaznala v takšnem obsegu. Gradovi, jezera, poraščeni vrhovi, doline in deroče reke. Gorski očaki in morja dotik. Pa travniki in gozdovi. Raztreščene vasice in »velika« mesta. Dom. Na vsakem vogalu. Na vsaki postaji.

 

Zato še zmeraj potujem z vlakom. Znova in znova. Ne s prevozi, ne z avtobusom. Z vlakom. Tistim, ki mi para živec in se odkupi z neštetimi drobnimi trenutki. Tistim, ki me po vsakem potovanju in dotiku tujega sveta spomni, da je najlepše potovanje prav to na vsakotednesko guljenih sedežih. Vedno dela iste ovinke, pa vseeno se mi zdi, da je svet vsakič drugače obarvan. Ponuja novo, nepoznano, ki ga na nek skrivnosten način zavije v toplino starega. V domačnost. V lepote, ki jih ne srečam v nobeni drugi deželi.

Oh, gospod Avsenik, nobena druga ni bolj resnična.

Kje najti še lepši je svet?
Kje lepše je kot doma?

Lepa si, Slovenija!

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now