© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Hvala

January 7, 2018

Pišeš, a? Lepo, včasih odprem, ko imam čas …

 

Oh, kako rada berem …

 

Veselim se že nedeljskih večerov, ko se udobno namestim na fotelj in se pojavi tvoj novi blog …

 

Vidim, da pišeš neke zgodbe. Sicer ne berem. Nimam časa. O čem pa gre?

 

Takšne in drugačne. Včasih me po objavi pričaka sporočilo, včasih dobim klic, zgodi se tudi, da me za rokav pocukajo znanci, ki mi zadnje čase sledijo le še preko besed. Preko bloganja.

 

Kako pa to? A kar naenkrat?

Lepo je slišati. Zelo lepo, pa vseeno, kljub neštetim besedam, ki jih zlivam na papir, v tistem trenutku nisem sposobna reči nič drugega kot: »Malo mi je nerodno.« Sledijo pogled v tla, rdečica, ki mi jo vsakič znova spodleti skriti in mencanje na mestu, ki ni podobno prav ničemur. Prav res, tvoje besede so dobrodošle, a moje se lažje podijo po papirju.

Ne vem, morda se počutim dolžno, da ti odgovorim, še bolj kot to, pa bom besede izkoristila, da se ti zahvalim.

 

Želja po tem se zaiskri vsakič, ko mi na obraz butne tista neumna rdečica. Ko si želim samo spremeniti temo, ker mi je tako zelo nerodno. Dobro blago se samo hvali … Bo že nekaj na tem. Ali pa to uporabljam zgolj kot izgovor. Kdor pozna mojo divjo naravo, dolg jezik in neskončno preveč energije, ki jo dodatno gradim še s previsokim vnosom vsega, kar vsaj malo spominja na čokolado, bi mi ljubezen do pisanja najbrž pripisal na zadnje mesto. Za to vendar moraš biti na miru! Ne, ne, tudi zdaj skoraj za vsakim stavkom roko aktivno stegujem za oreščki. Ja, pišem. Že dolgo. Že od malega. Pisala sem že o vsem živem. Palačinkah (dejansko so bile žive), hribovitem prostranstvu, vojni, revščini … In veliko tistega, kar se nalaga v predalu. List na list. Ko jih je preveč, predal preprosto spraznim, zavržem in gradim nov kup. Le redko preberem, s čim je popisan. V resnici mi sploh ni pomembno. Ko prsti zasrbijo, ko se oglasi srce in se mu pridruži še um, roka le stežka sledi besedam, ki jih vanjo pošilja tok misli. Terapija? Ventil? Sprostitev? Reči kakor hočeš, ampak to delam iz strasti, iz ljubezni. Ko se tok upočasni, preprosto zaključim.

 

Delaj, kar ti gre dobro od rok in kar rad počneš –moto, ki me spremlja že od kar pomnim. Ko sem vztrajala, da želim na ta faks in me je okolje prepričevalo v nekaj »težjega«, ko sem spakirala nahrbtnik in se odločila, da jutri odpotujem. Takorekoč vsakič, ko so se pojavile ovire, ki bi lahko bistveno vplivale na moje bolj ali manj življenjske odločitve. Prav res, pri triindvajsetih letih me skrbi, da bo življenje za vse podvige, ki si jih želim izpolniti, prekratko. Da bodo sanje naenkrat odsanjane in jaz bom le prazno gledala za njimi. Jih zamudila. A sanjaš? Prenehaj! Začni delati. Delaj tisto, za čimer te žene srce. Naredi to danes. Delaj to vsak dan! Resnično. Opusti besede, ko bom zaključil s tem, ko bom imel čas … Čas ni izgovor in to dobro veš. Sanje se že vrtijo. Vsak dan, ki ga prelagaš, je dan, ko bi jih lahko živel. Pusti množico, pusti ljudi, ki želijo usmerjati tvoje življenje. Samo tvoje je, se spomniš? Morda ti res želijo dobro. Ali pa so le nevoščljivi in bi jim bilo lažje gledati, če ostaneš njihov. Pusti, da te žene strast, da ti energijo vliva ljubezen.

 

Zato pišem. Ker je tako preprosto in me tako zelo osrečuje. Tako nesmiselno pa tako osvežujoče. Tako je bilo. Samo sebi namen. Dokler se nisi pojavil ti. Ti, ki bereš. Ki si to nesmiselno stvari, ki je prej bila zato, da je pač bila, osvetlil z novo lučjo. Ji dal vrednost. Tisto skrito, ki je v resnici ni moč zaslediti, a mi da občutek, da ob tem, ko rešujem sebe, delam nekaj dobrega tudi za druge. V današnjem svetu je uspeh že ta, da ne škoduješ. Da daš, da odpreš srce, čeprav samo eno, ali pa se ga vsaj za hipec dotakneš, je nekaj nepopisno čarobnega. Včasih napišem, da mi ni pomembno, ali kdo bere, da mi je vseeno za napake, za mnenja. Napisano je iskreno. Ko nekaj napišem, napišem iz srca. Napišem, ker čutim tako in nič drugače. Ker si želim, da bi lahko začutil tudi ti. Ne iščem besed, samo pustim jim, da splavajo na površje. Sem samo posrednik med mislimi in tipkovnico. Kot mi kdaj ni pomembno, kaj si boš mislil, me v resnici tvoj neposredni stik opomni, da je nesmislu za trenutek bil dodan smisel. Da sem naredila nekaj dobrega. Da sem rešila sebe in dlan ponudila tudi tebi.

Iskreno kot vsakič bom napisala tudi danes. Hvala. Ne samo za besede, ki mi jih izrečeš v tistem trenutku. Hvala, ker si eno od jader, ki ženejo to barko. Jadro, ki ga do zdaj nisem poznala. Jadro, ki je več kot dobrodošlo, ki nase usmerja vse močnejše sunke vetra. Kljub radosti, ki mi jo daje dodatno jadro, pa še zmeraj plovem z jasnimi mislimi in z zavedanjem, da si bo morda nekega dne srce spet želelo pluti na vesla. Takrat odpri oči in odpri srce. Drobni trenutki so ti na voljo na vsakem koraku. Do takrat pa … Hvala, ker jih zbiraš z mano.

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now