Otok sreče - 2. del

I`m driving home for Christmas … Ne morem si kaj, da se ne bi nasmejala. Temperatura ozračja z vsakim kilometrom bolj pada, s čimer se vame počasi vrača božično razpoloženje. Zdi se mi neverjetno, da se je koledar tako hitro prevrtel. Preteklih nekaj dni je minilo kot bi mignil, hkrati pa me prevzema občutek, kot bi bila na večtedenskem dopustu. Morda je krivo morsko ozračje, ki prav nič ne diši po zimi. Kljub umetno zasneženem trgu, se nad mesto še zmeraj zgrinja pozna jesen. Tudi o tem sva danes razpravljala. Razlagala sem mu, da božič brez snega ni pravi božič, on pa mi je v odraz zmrdovanja smehljaje vrnil le pljusk ob kamnito obalo. Včasih mu o mrazu in snegu pripoveduje njegov severni prijatelj, on pa mu vrača zgodbe o poletju. In prav to je bil razlog, da sem danes prišla …

Zgodba, ki mi jo je povedal, mi ni dala miru. O njej sem razmišljala vso noč in zjutraj sem vstala še pred galebi. Soncu se v tem času nikamor ne mudi in budilko nastavi kakšno uro kasneje kot v vročih mesecih. Čakala sem njegove prve žarke, da ogreje ozračje in se nato nemudoma napotila k obali. Kakšna milina! A sem na samotnem otoku? Nikjer ni žive duše, spi celo gospod veter in morje se umirjeno vali na obalo. Ne bom ga še budila. Nastavim se žarkom sonca, zaprem oči in se prepustim mešanici vonjav borovcev in morja, da me spravljajo v omamo. Ko bi le lahko vzela steklenico, jih nekako stlačila vanjo in jih ponesla domov … Zbudi me ribič, ki ropota po svoji barki. Zvija mreže in jih pripravlja na naslednji ulov. Pri srcu me pogreje celo vonj po ribah, ki ga v možgane prikliče spomin. Vsak drugi dan bi se verjetno zgražala in kremžila, toda danes ne. Danes me spomni, da sem na morju. Opazujem ga, kako brezskrbno se sprehaja po barki gor in dol, si žvižga in tiho prepeva. Le kakšno mora biti življenje morskih ljudi? Tako so drugačni, tako brezskrbni … Užitek ga je že samo opazovati.

Dobro jutro mi zdaj zaželi morje. Ohoho, pa se je le razživelo. Povem mu, da se zgodba o otoku nenehno sprehaja po mojih mislih, da se sprašujem o njenem koncu, o listavcih in otoških prebivalcih … Ne vem natanko, zakaj, a želim si vedeti.

Dolgo ne reče ničesar. Nežno se steka na nasuto kamenje, pa spet nazaj, in kot bi me ne poslušal, pozornost preusmeri na galeba, mu nastavi val in ga nežno zapelje proti obali. Ta zapre svoja krila, se udobno namesti in ne kaže prav nobenih znakov, da bi se mu mudilo naprej.

»Zakaj si prišla?« me vpraša po dolgih trenutkih tišine. Kako, zakaj sem prišla? Saj sem mu vendar že vse povedala. Ne vem, preprosto želela sem oditi …

»Zakaj si prišla prav sem?« Zakaj? Hm, o tem nisem razmišljala. Preprosto vedela sem, da moram sem. Kako sem vendar vedela, da mi bo tukaj prijetno? Da si nasmeha ne bom mogla zbrisati z obraza in bom brez vsakega razloga srečna? Morda zato, ker tukaj stanujejo eni najlepših spominov … Ker me že samo vonj vrne v brezskrbne otroške dni, ko je največji problem bil očistiti si stopala, da jih v čevljih ne bo žulil niti najmanjši kamenček. Pa na družino. Ta kraj ni dobil imena drugi dom kar tako. Mesec in pol na leto smo preživljali točno tukaj, v tisti majhni sobici, se neštetokrat skregali in spet pobotali. Kako smo bili povezani! Brez skrbi o šoli, službi, brez vsake obveznosti smo živeli za vsak dan posebej. Kot galebi …

Si kdaj opazoval galeba, kako jadra? Kako razpre svoja siva krila in se nasloni na veter, da ga nosi sem ter tja? Si kdaj želel občutiti svobodo, s katero se baha, ko te obletuje? Se ti kdaj zazdi, da začuti tvojo zavist in se ti na vso grlo zareži? Jadra, jadra, dokler se ne naveliča, potem zaglisira na morski gladini, se nastavi soncu in se kot ladja prepusti ritmu valov, kjer lenobno ždi ure in ure. Ne zmoti ga niti motorni čoln, ki prihrumi mimo in povzroči pravo morsko turbulenco …

Šele zdaj mi je jasno … Morda pa pridem sem prav zato. Na otok sreče … Zgraditi nova drevesa, se naužiti zelenih krošenj, za katere kot otrok verjameš, da bodo cvetele v večnost … Podobe o čvrstih deblih in trdnem skalovju, pa o varnem zavetju kot edini večno obstojni stvari … Vse to je še zmeraj tukaj … Podobe, vonjave čiste sreče …

Iz daljave zaslišim glasno kričanje brezskrbnih ptic. Derejo se ena čez drugo in kmalu zagledam gmoto drobnih pikic, ki se dviga iznad otoka. Morda prav tistega … Ozre se tudi galeb, ki že cel čas drema na zibajočih se valovih in posluša najin klepet. Oglasi se v slovo, razpre svoja čudovita krila in zleti za njimi. Le kam gredo? Le kam jih žene? Pogledam proti otoku. Predaleč je, da bi lahko videla, kakšen je.

»Kako se konča? A krošnje spet zrastejo?« me še zmeraj zanima. Morje pa spet odgovori z dolgo tišino.

»Ti mi povej,« smehljaje pripomni. »Ti je hudo, ker greš od tukaj?«

V vzvratnem ogledalu se še enkrat zazrem v mogočni Nanos, ki se že v naslednjem trenutku skrije za ovinkom. Še zadnji refren. Prisluhnem besedilu in nasmeji se mi celó srce. I can`t wait to see those faces … Prav res. Vračam se domov in veselim se kot mali otrok. Vračam se k družini, brez katere bi bil ta čas povsem brez pomena. Kako lepo jih bo videti vse na kupu! Še enkrat se spomnim na galebe, pa na tiste omamne vonjave, katerih zdaj poznam skrivnost … V mislih se zahvalim modremu prostranstvu za njegove pripovedi, za družbo, nato pa vstavim nov diapozitiv s sliko obetajočega se čudovitega večera. Kakšen mozaični dan! Kako lepo je lahko življenje …

Pa vesel božič!