© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Otok sreče - 1. del

December 22, 2017

Ne morem se nadihati. Z zaprtimi očmi silovito vdihujem, kot bi bila na višku prehlada. Še lepše diši kot poleti. So krivi borovci, ki me kljub svoji nespremenjeni podobi vsakič znova prevzamejo? Ali pa so moje čutnice zaradi sreče, da sem se v tem trenutku znašla tukaj, bolj dovzetne … Mešanica mogočnih dreves in morja, v katerem sonce raztaplja svoje še zmeraj tople žarke, se kar pretaka po mojem telesu. Mesto je prazno, le tu in tam naletim na kakšnega sprehajalca. In prav to daje celotni zgodbi še večji čar. Butanje valov ima v tem času glavno besedo. Poje spevno melodijo, ki te kar vleče do roba, te posede na bližnjo čer in te prisili, da mu prisluhneš. Ne morem se mu upreti. Ne želim se mu. Saj zato sem prišla …

 

Ne bom trdila, da se vest ni nič oglasila. Oh, spremljala me je vso pot in brundala v avtu. Morala bi biti z družino … V tem času se ne spodobi … Prav bi bilo … Res je, vse to sem poudarjala v svojih preteklih zgodbah. Ampak želje mora narekovati srce. V tem času je edina stvar, ki jo resnično moraš storiti, da poslušaš srce. Vošči iskreno … Se spomniš? Čas je že bil, da zares osrečim tudi sebe. Preprosto morala sem oditi. Utišati telefon, naložiti kolo in se odpeljati … Sama. Samo to je bilo v tistem trenutku prav. Z vsakim novim izdihom me zapušča celo slaba vest. Težko razumeš? Tudi jaz. Oh, če bi me samo videl. S tem nasmehom na obrazu, ko poslušam zgodbe, ki mi jih pripoveduje morje, izgledam kar malce čudaško. Iščem navdih? Ne vem, čeprav sem že komaj čakala, da razgibam prste in se nič kaj milostno lotim tipkovnice. Morda sem samo potrebovala odklop. Me je gnala želja po novi avanturi, ali sem samo iskala tisti resnični mir, katerega opeva prav vsaka božična pesem? Ne vem, a morala sem prisluhniti notranji sili.

 

 

Biti sam ne pomeni tudi biti osamljen. Počutim se živo kot že dolgo ne. Na trenutke me celo prevzame strah, da bo prehitro minilo. V tem času nihče ne sme biti sam, pravijo. Tudi pod to se podpišem. A ne boj se, družbe imam na pretek. Še preden veke dvigne zaspano sonce, me glasno pozdravijo galebi. Prikrajšana nisem niti za akrobatsko predstavo, ki mi jo priredijo veverice, ko pogledam skozi okno. Imam kolo, z njim res nikoli ni dolgčas. Raziskujeva obalo, ki jo oba poznava že do potankosti, a vsakič nabereva svojstvene spomine. In potem je tu morje, h kateremu sem v resnici prišla. Ko si zaželim zgodbe, prisedem in prisluhnem. Pozna toliko zgodb, kolikor je lesketajočih se pikic na njegovi gladini, ko se nanj nasloni sonce. Danes mi je povedalo zgodbo o otoku …

Govori o tisti drobni pikici, ki jo gledam iz obale. Videti je majhna, a je v resnici močna in trdna kakor skala. Otoček je nastal že davno. Res mu ni pristalo nobeno drugo ime kot otoček. Bil je majhen in nežen. Oh, požgečkal ga je celo dotik morja. Na njem so rasli najlepši listavci, kar si jih na otokih lahko našel. In bil je dober. Bil je ustrežljiv in beseda »ne« ni bila del njegovega slovarja.
Nekega dne je nanj prilezla gosenica z družino in ga milo prosila, ali se lahko otroci posladkajo z njegovimi sočnimi listi.
»Seveda, saj ga je na pretek, le postrezite si!« ji je brez težav odvrnil.
Naslednji dan je prišel galeb.
»Oh, otok, kako si lep, kako bujna drevesa rastejo tukaj. Kako varna bi bila pod temi krošnjami moja izvaljena jajca in kako dobro bi se počutili moji mladiči!« In tako je tudi bilo. Čeprav je bil majhen, je otok dovolil, da galeb zgradi tako veliko gnezdo, kot mu poželi srce.
Čez nekaj dni je do otoka pripotoval oblak. Povedal mu je, da je pred njim še dolga pot in ga prosil, če si lahko spočije na njegovih krošnjah. Bil je težak in veje so se kar upogibale pod njegovo težo, a otok je želel pomagati, saj je vedel, da bo le tako oblak lahko nadaljeval svojo pot, on pa si bo že nekako opomogel.

V prihodnjih dneh je otok zajela nevihta. Stresalo ga kot za stavo in branil se je z vsemi svojimi močmi. Razbohotil je veje, da bi obvaroval drobne prebivalce, upiral se je valovom, ki so brez milosti butali ob njegove skale, prenehal ni niti ob pokanju vejevja in lomljenju dreves. Novica o uspešno prestali nevihti in strašnem boju se je kmalu razlegla po oceanu in kmalu so vsa bitja želela bivati prav na tistem najmanjšem otočku. Ker nikogar ni zavrnil, na njem kmalu ni bilo več prostora. To pa ni bila edina težava. Sočno listje je izginevalo kot za šalo in otok je bil z dneva v dan bolj nesrečen. Izdajali sta ga utrujenost in izžetost, a na to se ni nihče prav pobrigal. Bil je žalosten in čeprav je nekje v sebi za to krivil njegove prebivalce, ni nikomur rekel niti besede. Dokler ni nekega jutra ugotovil, da bo kmalu od dreves ostalo samo golo vejevje, da je razjedeno že vso lubje in tudi skalovje, s katerim se je včasih uspešno ubranil nevarnosti morja, je bilo razpokano in že dolgo ni več služilo namenu. Tistega dne je na otoku zraslo prvo bodičasto drevo. Seveda ga ni nihče opazil, dokler se mu niso pridružila nova tri. In potem še tri. Kmalu na otoku skoraj ni bilo več moč zaslediti listnatega drevesa. Živali so začele odhajati, večina kar brez slovesa in najmanjše brige. Ko je morje to opazilo, je nežno pljusknilo ob skalo, kjer ga je davno nazaj še požgečkalo, zdaj pa je le otožno povesil vejo bližnjega drevesa.
»Otok, poglej se vendar. Saj si postal pravi zobatec. Kaj se dogaja?«
»Veš, morje, pomagal sem, reševal sem vsakogar. Ponudil vejo za tolažbo, čeprav sem v zameno dobil le bolečino. Dajal sem vsem in vsakomur. Morali so oditi. Preden rešim še koga, moram rešiti sebe. Preden spet krivim koga za propadlo lubje, moram najprej zgraditi dovolj trdno drevo. In preden dopustim, da moje krošnje vzljubi kdo drug, jih moram resnično imeti rad sam.«

 

S to zgodbo se je morje poslovilo, jaz pa sem še nekaj časa sedela na čeri in razmišljala o njegovih besedah …

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now