© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Naiven ples

December 10, 2017

December je čas iskrenosti, čas vere v čista in dobra srca. Res je. Pod to se podpišem. Pa ne gre samo za december. Iskrenost in poštenost sta vrednoti, ki sta temelj mojega socialnega življenja prav vsak dan v letu. V to verjamem in tega ji preprosto ne morem vzeti. Boli me, ko jo gledam, koliko daje. Meni, prijateljem, tudi tistim, ki si tega morda povsem ne zaslužijo. Ampak ona jih ima tako rada. Verjame, da so vredni zaupanja. Ker zakaj bi jih sicer imela rada?

 

»Preveč sanjariš,« ji neprestano govorim. Morda je res prazničen čas, a tisti čudežni prah, ki je prvega decembra padel na zemljo, je nekatere obšel. Sprašujem se, kdaj bo spoznala, da prejema veliko manj, kot daje. Kdaj jo bo to začelo motiti? Kdaj bo ona deležna tistega »kar tako« nasmeha? In predvsem, kdaj bo začela dajati "pravim" ljudem? Včasih se bori za takšne nesmisle. Ker verjame. Naivnost jo prav zares drži trdno v rokah. Govorim ji o zaupanju. Stokrat ji povem, naj ga hrani za ljudi, pri katerih bo ta vrednota ostala varna in skrbno negovana. Zabrusim ji, naj neha tako slepo verjeti. Morda je res december in bi poštenost – do sebe in drugih – morala biti na vrhu seznama, a film s srečnim koncem se je že zaključil, ti pa v viharju še zmeraj čakaš žarek sonca. Vprašam jo, koliko viharjev je že prestala, pa v odgovor dobim le zmeden pogled.

»Kolikokrat si že verjela v neskončno vrtenje?« Zdaj skloni glavo in opazim, da ji je nerodno odgovoriti.

 

To je zgodba o vrtavki. Ta drobna figura živi z mojstrom, ki jo je izdelal. Bil je povsem navaden dan, ko je v svoji delavnici pogled ustavil na kosu lesa, ki mu je ostal od dela. Premajhen za nov izdelek, prevelik, da bi ga kar tako vrgel proč. Nekaj časa si ga je ogledoval, potem je poprijel za orodje in začel brusiti. Nastajati je začela oblika, ki je ni izdelal še nikoli. Novo nastala stvaritev pa ni bila kar tako. Če si jo natančno prijel in močno zasukal, se je znala vrteti. Poimenoval jo je "vrtavka". Sončne dni sta najraje preživljala na dvorišču. Prihajali so sosedje, opazovali mojstra, kako spretno jo zasuče in kdaj poskusili tudi sami. Toda uspelo ni nikomur. Vrtavko je znal zavrteti samo mojster. In ko jo je zavrtel, je ta odplesala najlepši vrtinčast ples, kar jih je poznala. Lomila je sončne žarke in plesala v vsem svojem sijaju. Bila je občudovanja vredna in mojster je nanjo pazil bolj kot na lastno hišo. Vrtenje ji je dajalo smisel, plesala je v tišini, v ritmu ptičjega petja in ob zvokih žaganja lesa. Mojster je delal in ona se je vrtela. Včasih sem jo vprašala, ali se sploh kdaj ustavi.
»Moje vrtenje bo neskončno, plesala bom v večnost!«


Spomnim se dneva, ko sem hodila po cesti, ki vodi mimo njune hiše. Plesala je pod žarki sonca in mojster je klepetal z neznancem. Nehote sem slišala nekaj besed pogovora.
»Lahko se zmeniva za ceno … Velja … Potrudil se bom po svojih najboljših močeh …« Segla sta si v roke in mojster je izginil za vrati delavnice.
Prišla sem spet čez nekaj dni in zagledala vrtavko na soncu. Plesala je počasen, žalosten ples. Seveda sem povprašala, čemu tako otožno poplesavanje in stežka je odgovorila, da je mojster že nekaj časa ni zavrtel. Da se ji zdi, kot bi se z dneva v dan bolj ustavljala. Pokukala sem za vogal delavnice in zagledala mojstra, kako obrača vrtavko. Ne, ne tiste njegove. Drugo, povsem takšno kot jo že ima. Nasmeh mu je segal do ušes in ko je vrtavka sijoče zaplesala, je zavriskal od sreče.


Ko sem prišla čez teden, na dvorišču ni bilo ne mojstra ne vrtavke. Pogledala sem bolj natančno. Tja, skozi kuhinjsko okno. Tam je bila. Na okenski polici. Povsem negibna. Žalostno je vesila oči in tiho hlipala. V delavnici je ropotalo, zato sem pogledala, kaj vendar počne mojster in zakaj ne mara več gledati vrtavke, kako poplesuje. Za vrati je bila dolga polica. Na njej pa vrtavka ob vrtavki. Mojster jih je vrtel, opazoval njihove korake in izdeloval nove in nove figure. In njegova vrtavka? Nanjo je najbrž že davno pozabil.

 

V naslednjih dneh sem kar nekajkrat hodila tam mimo. Vselej je bila tam. Na okenski polici, skrita za lončnico, ujeta v svoj tok misli. Gibala se je zibajoče in z zaprtimi očmi … O čem razmišlja? To je zanimalo tudi mene.

»Veš, v mislih je tako preprosto … Če se skrijem za lončnico in zaprem oči, ne vidim tistega sveta. Ne vidim ostalih vrtavk in ne vidim mojstrovega brezbrižnega pogleda. V mislih lahko plešem. Lahko se vrtim, kolikor se hočem. Samo tukaj sem srečna. Ker je ta svet tako popoln … Ko pogledam tja čez, me tam pričaka prizor realnosti. Ta zaboli. Zato se skrivam ...«

 

Pozdravit sem jo prišla spet naslednje jutro in kar sem videla, je razžalostilo tudi moje srce. Kdo ve, po kolikem času, se je mojster prizibal iz delavnice. Iskal je po kuhinji, da bi našel svojo vrtavko. Tisto, pozabljeno. Njenega pogleda ne morem izbrisati iz spomina. Sreča, hrepenenje po vrtenju, žalost, ker je izpustil toliko trenutkov, ko bi mu lahko plesala … Vse premešano. Prijel jo je, kot jo zna le on in zavrtel, kot je ne more nihče drug. Vrtavka je v hipu ujela njegov ritem in odplesala svoj najlepši vrtinčast ples. Stopala po korakih, ki se jih je naučila od njega. Izvajala gibe, ki sta jih vadila skupaj. Plesala je, končno je lahko spet plesala! Toda mojster … Pogled, ki je še pred nekaj minutami pravil »oprosti«, je zbledel. Ugotovil je, da je vrtenje sila preprosto, da pozna že vsak odplesan korak in pogledovati je začel po drugih vrtavkah, kjer bo vrtenje predstavljalo izziv. Pustil je, da se je vrtavka odvrtela in ni niti opazil, ko se je dokončno ustavila. Spregledal je celo razpoko, ki je nastala med vrtenjem … Čez nekaj časa je spet prišel. Iskal vrtavko, preizkusil njeno vrtenje in odšel. Spet in spet in spet … Dokler se vrtavka ni skrila v drevesno razpoko na dvorišču. Tam je bila varna. Pred novim vrtenjem, pred mojstrom, ki ga je imela še zmeraj tako rada. Samo tam je lahko poplesovala in se vrtela, pa čeprav samo v mislih. V ritmu sreče in med lepimi spomini ...


»Ne vem, kolikokrat sem že verjela …« mi končno odgovori.

»Veš, strah me je vrtenja, tako zelo me ga je strah! Pa še zmeraj sanjam o dnevu, ko me bo nekdo zavrtel z žarom sreče in ljubezni, nekoga, ki bo opazoval moje plešoče korake in si bo tako kot jaz želel, da se ne bi nikoli nehala vrteti. Ampak pristopiti bo moral drugače. Preprosto, a z jasnim ciljem. Z željo po neskončnem vrtenju …«

 

Pustim ji verjeti, tega ji vendar ne morem vzeti ...

»Imam vero. Imam jo, ker poznam občutek tega norega poplesavanja, srečnih korakov, s katerimi živim v spominu … Imam vero, imam drobno misel, ki mi šepeta, da bom spet plesala, da se bom spet vrtela …«

 

Oh, vrtavka, seveda se boš. Le da je do tja dolga pot, ki jo bo lahko prehodilo le veliko in čisto srce.

 

Zato, popotnik, ne pleši naivnih plesov, niti ne dovoli, da so tvoja predstava. Ne v decembru, ne nikoli. Najdi svojo pot. Kamorkoli že, samo da boš vanjo verjel kot v nobeno drugo. Tako zelo, da razpotij sploh ne boš opazil. Naj te spremlja vera v neskončno vrtenje …

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now