December ima svojo moč. Razbohoti se kar s prvim dnem in zbudim se v zasneženo jutro. Mariborske lučke bodo končno zasvetile v pravi zimski podobi. Presenečenje mi pričara tudi mama, ki se je potrudila kot vsako leto. Dnevni prostor bo tako te dni krasila velika košara z rdečimi vrečkami. V pižami in z zaspanimi očimi brskam med drobnimi darilci, da bi našla tistega z enko na vrhu. Spomin mi vrne na otroštvo. Neprecenljiva tradicija, ki prinaša radost že od kar sva s sestro komaj videli čez rob mize. Štiri majhne ročice, ki so brskale po košari in ugibale, kaj se skriva za rdečo prevleko …

Obrnem koledar in kar ne morem verjeti, da se je leto tako hitro prevrtelo. 1. decembrski dan. Prva čokoladica. Dan, ko postane dovoljena gradnja božičnih drevesc, ko dobrodošlo prisluhnem odmevu božičnih melodij, dan, ko se začnejo odprave Kevinove družine v New York in začne dišati po domačem pecivu ter vroči čokoladi. Dan, ko začnem razmišljati drugače. Včasih se vprašam, ali je kriv prvi decembrski sneg, ki mesto zavije v dobroto in obraze poslika s prijaznimi pogledi. Ali pa se z novo koledarsko sliko spremeni tudi zenična prevleka in še tako običajna stvar dobi pravljično podobo … Ne vem, a gotovo se ne dogaja samo meni. Saj veš, o čem govorim, mar ne?

December ima svojo moč. Morda zaradi praznika, ki prihaja. Ki te vleče domov. Ki te spomni na brezpogojno ljubezen, ki te čaka tam. Trenutki v krogu družine postanejo neprecenljivi. Verjetno gre za edini prazniki, kjer se brez slabe vesti ločijo tudi zaljubljenci in večer preživijo tradicionalno pod domačo smreko. Ceniti začneš celo prepire, ker veš, da se v ozadju vselej skrivata skrb in ljubezen.

Po naključju obiščem svojo osnovno šolo in zazrem se v božično drevesce, ki ga postavlja hišnik. Opazujem otroke, pa učitelje. Gledam obraze, na katere se ob pogledu na zeleno-bele veje in svetleče se okraske rišejo iskreni, otroški nasmehi. S prstom kažejo na jelko, in radost, ki jo prinaša uradni vstop v praznični mesec, se kar razleza po hodniku.

December ima svojo moč. A čutiš srce, kako bije? Čutiš toplino, ki jo potiska po žilah? To je utrip, ki te opozarja, da mu moraš prisluhniti. A ti imaš toliko skrbi. Obdariti moraš pol mesta, ideje o darilih pa so predane zimskemu spancu. Reklamni letaki te bombardirajo z božičnimi ponudbami, kar ti trka na vest, da je božič za vogalom. Da boš moral v tisto gnečo … Prijatelji želijo, da poveš svoje predloge o praznovanju novega leta, ti pa nimaš splaniranega še niti naslednjega vikenda. In sodelavci so izbrali datum zaključka ravno na dan, ko si želel praznovati s pevskim zborom … In najraje bi se razkosal na nekaj deset kosov, da bi lahko odkljukal vse decembrske opravke.

Sedi. Tja, k božičnemu drevescu. K nežno utripajočim lučkam, ki ti podarjajo merico upanja, da ti bo na koncu uspelo. Zadihaj. Zazri se v okraske in se vrni v otroštvo, ko je najtežje decembrsko opravilo bilo postavitev treh kraljev v jaslicah, da se ne bi že v naslednjem trenutku zvrnili in poteptali majhnih ovčic. Spomni se topline, ki si jo takrat nosil v srcu. Spomni se ljubezni do življenja, ki se je v prazničnem času vsaj dvakrat klonirala. In pomisli na srečo, ki si jo znal deliti. Ki si jo čutil tako močno, da so jo lahko začutili še vsi ostali. Ker si verjel v moč tega čudežnega meseca. Ker si upal, da bo letos pod smrečico zalajalo živo bitje in ne samo njegova puhasto-plastična različica. Vrni se v čas, ko si vsak večer že komaj čakal, da boš lahko zjutraj odprl novo vrečko z majhno čokoladico, čeprav bi jih s predala kadarkoli lahko vzel, kolikor bi jih hotel. Ko si se veselil drobnih stvari …

Zdaj prisluhni utripu. Prisluhni srcu, ki še zmeraj opazi vse drobne trenutke in se od takrat, ko si stal na prstih, da bi dosegel izbrano vejo smrečice in nanjo obesil svoj najljubši okrasek, ni nič spremenilo. Še zmeraj je odprto, še zmeraj želi, da se glava ravno po njegovem ritmu.

December ima svojo moč. Zato daj, vsaj te dni. Vzemi v roke te megalomanske skrbi in jih stlači v najmanjši decembrski predalček. Začuti dobroto, ki se širi po mestu. Prepusti se prazničnemu duhu, ki te sili, da širiš prešerno voljo in srečo. Da sprostiš adrenalin in ga pošlješ po ustvarjalnih žilicah. Kreiraj. Delaj dobro. Napolni oči z vedrino in pozdravi mimoidoče z nasmehom. Presenečen boš, koliko dobiš v zameno. Kupi Kralje ulice in pusti tistih nekaj centov prodajalki. Saj veš, da ne predstavljajo ničesar. Odstopi sedež na avtobusu in se nasmej godrnjanju starejšim. Opazi brezdomca in mu podari drobiž, ki ti žvenklja v žepu. Podarjaj tistim, ki imajo manj, čeprav samo toplo besedo. V tem času nihče ne sme biti sam. Ne preklinjaj, ko na semaforju rdeča luč gori trenutek dlje, kot bi si želel. Obišči babico, ker veš, da je to najlepše darilo, ki ji ga v tem delu leta lahko podariš … Vzemi si čas za drobne stvari. Za dobre ljudi in tisto nekaj, za kar sicer tako rado zmanjka časa. Odpusti. Vošči iskreno. Ceni bližino ljudi, ki te imajo tako zelo radi.

In danes … Danes prižgi prvo svečko ter občuti mir, ki ga oddaja plamen. Naj traja, naj traja. Vsaj te dni, vsaj eno dvanajstino leta … Posrkaj domačo toplino in vračaj z dvojno mero. Obdaruj. Obdaruj z drobnimi trenutki.