© 2023 by NOMAD ON THE ROAD. Proudly created with Wix.com

Ne predaj boja, sanjač

November 12, 2017

Za vse "športoholike", za vse tiste, pri katerih glava še ni pripravljena na konec, telo pa ga določi. Pa za tiste, ki radi delijo nasvete in za to po navadi izberejo najslabši možni trenutek. Za modrece, ki ne razumejo in sanjače, ki lovijo zvezde. Zakaj? Ker je stavek "Tega ne smeš!" postal neznosen in se ob besedah miruj, prenehaj, sprijazni se in podobnih ubijalskih mislih v meni zasidrajo jeza, trma in še večja odločnost. Vem, da hočeš dobro. Vem, da želiš pomagati. In hvaležna sem ti. Ampak višina zidu, ki loči razumevanje od védenja, je previsoka, da bi lahko videl čezenj.

 

Zavijem na odcepu "Celje – center", peljem mimo trgovinskih centrov in ko stojim na zadnjem semaforju, od koder že lahko vidim ograjo stadiona in zastave, ki plapolajo nad njim, začutim vse močnejše razbijanje srca. Globoko diham in se čudim nad nenadno nastalo tremo. Že dolgo nisem bila tu. Vsakič, ko se je pojavila prilika, sem hote ali ne našla razlog, da sem se zapeljala mimo. Zdaj, ko resnično stojim tu, me grabi evforija. Komaj že čakam, da spet vidim vse na kupu, hkrati pa mi srce proti grlu pošilja cmok, zaradi katerega glasno lovim sapo. S pospešenim korakom stopam po od dežja razmočeni makadamski potki in previdno odprem težka vrata. Umaknem se atletoma, ki tečeta po prvi progi, dvorana je polna. Otroci, trenerji, starejši atleti … Sami znani obrazi. Vsak dela svoje, vsak dela s polno paro. Nekateri mi mahajo že na daleč, a moje oči oprezajo za ekipo. Zagledam nasmejanega trenerja. Kako lepo ga je videti! Kako lepo je začutiti trden objem nekoga, ki resnično verjame. Ekipa je na drugi strani dvorane in kar ne morem več čakati, da jih vse pozdravim. Do tja mi pot prekriža še nekaj stiskov rok in pri zadnjem mi za vrat skoči naša "tamala". Niso vedeli, da prihajam. Steče nazaj in jaz ji sledim. Delajo obhodno vadbo. Zagrabi me čuden občutek panike in spet začutim razbijanje srca. Zdaj vem, zakaj me je bilo tako strah priti sem. Saj je vendar bilo še včeraj, ko sem delala z njimi! Tina na saneh, Lara na skrinji, Hana s štoparico v roki, glasna kot vedno … Zakaj nisem tam? Morala bi biti med njimi! Kako sem vendar … Izgubim občutek za čas. Vse je tako domače. Tako znano. Še včeraj sem se zbudila v megleno celjsko jutro, še včeraj sem stokala za bolečinami v vsaki, še najbolj skriti mišici svojega telesa in z zaspanimi očmi hodila proti stadionu. Bilo je še nekaj ur nazaj, ko sem grizla tartan, zvijala palice, vlagala svoj maksimum in komaj sledila napredku. Ko sem lahko živela svoje sanje. Kakšen privilegij! Garaško delo, neštetokrat napadeno z istim vprašanjem: "Zakaj to delaš?" in neprekosljivo zadovoljstvo, ko končaš. Ko ti uspe. Vse je šlo tako dobro, cilji so bili enoznačni, jasni kot beli dan in povsem dosegljivi! Še včeraj sem videla samo eno pot in bila tukaj z njimi – z ekipo. Ne, atletika še zdaleč ni individualni šport. S cmokom v grlu se smejem šalam, ki kar bobnijo po dvorani in ne štejem več objemov ter toplih besed, ki mi jih namenjajo atleti.

"Še ena serija," zakliče Tina in kljub opazni utrujenosti vsak brez premisleka skoči na svoje mesto. Na letveniku ni nikogar. V očeh se mi naberejo solze. Zagrabi me jeza in vame se naseli nek čuden občutek. Zavidanje? Kako pogrešam … Zakaj se je vendar …Vse je šlo tako dobro in potem … Vem, da še imam rezerve! Vem, da še lahko! Diham vse hitreje in najraje bi skočila tja in delala. Delala do onemoglosti! Zamenjala še najbolj garaško vajo za bolečino, ki ponovno zaseva tja dol po nogi in me spomni, da tu nisem bila včeraj, niti dan pred tem. Spomni me, da je minilo že več kot pol leta … Spomni me na dopoldansko zgodbo …  

 

Po tednu dežja in neprekinjene oblačnosti so se ob okno moje sobe končno spet uprli sončni žarki. Naredim nekaj korakov po stanovanju. Čutim, da udarja po nogi, a je zanemarljiva. Termometer opozarja na dokaj hladno ozračje. To zna biti problem, a morda bom zdržala. Preden bi si utegnila premisliti, hitro oblečem športno majico, pajkice, obujem športne copate in potisnem slušalke v ušesa. To bi lahko pomagalo, da jo vsaj za kak trenutek odmislim. Počasi raztegnem mišico in jo z drgnjenjem nekoliko ogrejem. Začnem teči. Odločno, prehitro. Vem, da je prehitro. Kot bi želela pobegniti pred njenim zajedalskim zbujanjem. Razmišljam o vsem živem. Faksu, zobozdravniku, tehniki in napakah, ki jih delam med skoki … Samo da bi zapolnila vse prazne prostorčke, kamor se ujemajo misli in tako preprečila, da bi vanjo stopila najhujša sovražnica mojega vsakdana. Daj, zdrži, samo pol ure, samo teh trideset minut! Poslušam besedilo pesmi in si narekujem znane verze You can move a mountain, you can break rocks … Samo pol ure, daj, saj ni tako hudo … Od misli se mi bo zmešalo. Vem, da bo vstopila tudi ona, da že čaka pred vrati živca, na katerega bo zakorakala že ob naslednjem premiku … Zapeče. Trznem in skremžim obraz. Zapeče še enkrat. In še enkrat. Zapeče v vsakem koraku. Stisnem zobe in ne ozirajoč se na njene valovite udarce tečem naprej. Nisem utrujena, diham povsem normalno, a v meni vre. Jeza in trma se v tandemu borita proti njenemu prikritemu vdoru v možgane. Tečem, tečem … Dokler ne klecnem na robniku pločnika, ki je naznanil moj poraz in zmago pripisal njej – bolečini.  Pogledam na uro – deseta minuta. Prekletih deset minut! Glava je trezna, glava je spočita! Jaz pa ne morem več teči. Hodim. Pokončno, čeprav imam občutek, da noga ni več del mojega telesa. Zaloputnem z vrati in vržem športne copate v omaro za čevlje. Ne morem po stopnicah. Preveč boli. Kričala bi, razpraskala omet stene, brcnila ob prekleto stopnico … Pa samo sedem. Solzam pustim prosto pot in čakam, da bodo s seboj odnesle bolečino. Ne, ne fizične, temveč tisto, ki se je nabrala v srcu, ki me grize tudi zdaj, ko jih gledam, kako garajo. Ko vidim sebe, čeprav me v resnici ni tam.

 

Ta bolečina je veliko bolj neznosna od tiste, ki me reže po nogi. Zato tečem. Zato iščem ventile in delam stvari, za katere praviš, da jih ne smem. Za katere misliš, da sem neumna, če se bom v njih podala. Vem, da bo bolelo, vem! In tega se zavedam še preden preoblečem majico in obujem športne copate. Vem, da bom potem obležala in potrebovala nekaj dni, da bom lahko spet normalno hodila. Da bom razbijala po mizi, ko bom prišla domov. Vse to vem! Pa če mi poveš ali pa ne. Zato ne govori, kaj lahko in česa ne. Ne sprašuj me, kdaj me bo srečala pamet. Ne opisuj mi, kakšne bodo posledice, ker jih sama več kot dobro poznam. Ne jemlji mi sanj, ki jih še zmeraj živim. Lahko pa še nekajkrat prebereš ta odstavek, pomisliš na svoje sanje in se opomniš, kaj vse si pripravljen storiti, da bodo še naprej svetilnik na tvoji poti. Ker svet brez njih … Je prazen, kajne? Sledi jim kot sledi ptica svojemu plenu. In ceni jih, oh, ceni vsak drobcen korak, ki vleče rdečo nit tvojega življenja. Bodi pozoren nanje in z enako mero spoštuj tuje. Dovoli borcem, da se borijo! Dovoli sanjačem, da sanjajo!

Začutim trenerjev stisk na svoji rami in njegove besede so kot večerna pravljica, ki te pred spanjem postavi v varen in dober svet – bodimo pogumni in optimistični. Stisnem ustnice in prevzame me še večja odločnost. Verjamem v srečne konce, verjamem v moč svoje trme. Vložen trud se poplača. Tako me učijo, tako sem vzgojena. Tako je pri vsaki stvari.  

 

 

 

Share on Facebook
Please reload

PRETEKLE OBJAVE

March 18, 2020

March 14, 2020

November 15, 2019

October 16, 2019

September 25, 2019

August 21, 2019

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now