Gleda me nasmejan obraz. Kaže zobe in se mi iz srca reži. Previdno stopi proti meni, iztegne roko in me poboža po laseh. Ko ji vrnem nasmeh, jo sunkoma potegne k sebi in mi podari še glasnejše krohotanje. Oči se ji iskrijo, ko me nepremično gleda in v njih ne vidim drugega kot čisto dobroto. Le kdo bi vedel, kaj se plete po njenih zavozlanih možgančkih. Kako je lahko tako srečna, se sprašujem. Kakšna je zgodba, s katero živi?
V očeh mnogih je zgodba žalostna. V nekaterih se prikaže le za hipec, potem pogled obrnejo drugam in si raje narišejo tisto … normalno. Ne marajo gledati tja, zato raje brezizrazno strmijo predse, ali izberejo pot, ki zavije v ovinek in jih tako obidejo. Dovolj imajo svojih problemov, za druge ni prostora. In tako ali tako jim ne more nihče pomagati, preveč so drugačni …
Res je, že na daleč vzbujajo pozornost in so kot magnet za zgrožene, zmedene in pomilovanja vredne poglede. Vsak jih opazi, a v resnici jih nihče ne vidi. Resna drža mimoidočih je maska brezbrižnosti, ki jo izda dvojica pospešenega koraka in begajočega pogleda. Nevidni, a opaženi. Pa še kako. Drugačni. Zakaj? Ker se še vedno smejijo? Ker ne izdajo izvira svoje sreče?
Kakšna je njena zgodba? Sama težko hodi, velikokrat potrebuje voziček. Ne more si zavezati čevljev, napisati svojega imena, ali prijeti žlice, kot jo primeš ti. Pomoč potrebuje, ko gre na stranišče, ko si umiva zobe, ali si želi razčesati svoje kodraste lase. Kaj pa ti? Preskočiš lahko tudi po tri stopnice, če se ti tako zahoče, se zapelješ s kolesom, če se ti ne ljubi hoditi peš. Ampak ona se smeji in ti se ne. Ti imaš večje probleme, kajne? Tvoja plača je prenizka in soseda šušlja o tvojem neurejenem vrtu. »Vsak nosi svoj križ,« mi večkrat skočijo v besedo. Drži, a v tej trditvi večjo težo nosi izgovor kot premišljena misel. Ona je srečna in ti nisi. Tvoj križ, izpod katerega gledaš, se lahko skrije v senci njenega. Pa še zmeraj se ona smeji, tvoj svet pa je grozno težak in velikokrat brezizhoden. Oziraš se za drugimi in kdaj pa kdaj zatavaš med nevoščljive in zavidajoče misli. Daj, ozri se še za njenim. Ne glej v tla, ne delaj ovinkov, ne pospešuj koraka. Izberi njen svet. Zakaj ne? Poglej, saj se smeji! Morda prav tvoji drugačnosti …
Kakšna je njena zgodba? Svet, v katerem se odvija, polni sreča. Njeno srce je čisto kot otrokova solza. Dobro in hvaležno. Radodarno. Misliš, da si ji dal veliko, ko si ji zavezal čevlje, ji pomagal čez stopnice in jo peljal na izlet. Veš, njenemu razdajanju ne moreš seči niti do kolen. Nikoli ne boš presegel tega, kar ti podarja ona. Iskrenega nasmeha, polnega koša človeške ljubezni, za katero ne veš, s čim si si jo zaslužil, nežnega dotika, spontanega objema in magičnih besed »rada te imam«, ki zadenejo vse tja do najglobljih predelov srca. Daj ji vse, kar imaš, kar lahko. Takšnega razdajanja ne boš zmogel. Lahko pa stopiš iz sence in se nastaviš žarkom njenega kot Sonce velikega srca. Kar podarja, je brezplačno in dostopno vsakomur, pa vseeno so le redki tisti, ki dobijo ...
Še vedno me gleda s svojimi velikimi očmi in odprtimi usti. Zdaj stegnem roko jaz, jo pobožam po laseh in v zameno dobim enega najbolj čutnih objemov, kar mi jih je življenje podarilo. Hvala, sonček, za svoje žarke. Hvala za vpogled v tvoj svet, v kraljestvo čiste dobrote, na polja dobrih vil, ki poplesujejo v ritmu iskrenega smeha, na planote odprtih src in neomajne ljubezni. Tudi jaz te imam rada!