V odsevu plamenov

»Zdaj na pokopališče? Zakaj vendar? Saj so samo kupi plastike in gneča …« Ne vem točno, kaj bi odgovorila na to. Sem pa po tem isto vprašanje zastavila tudi sebi. Zakaj pravzaprav čutim željo, da v tem času obiščem grobove? Ker je prav? Ker se pri nas to pač počne? Ker me bo v nasprotnem primeru pekla vest? Ampak jaz si želim iti tja, želim si prižgati svečo, čeprav jih na istem grobu gori že cela vrsta …

Morda je res, gre za običaj. Je nekaj, na kar so me navadili starši, kar smo počeli že od kar sem še samo debelo gledala iz vozička. In prav zaradi tega, ker to počnejo vsi, ima ta dan takšno moč. Samo zato, ker pokopališče obišče toliko ljudi, se lahko izgubiš v svetlih plamenih, v pisanih vencih in skrbno urejenih grobovih. Kraj prevzameta spokojnost in mir. Ljudje čutijo podobno. Pridejo in se spominjajo dobrih stvari. Ker o umrlih pač ne gre slabo misliti. Kljub bolečini, ki jo občuti prav vsak, ko se zazre v mesto, pod katerim biva tisto nekaj, kar je ostalo od njegovega bližnjega, ne moreš spregledati toplih pogledov. Ljudje se pozdravljajo – ne boš verjel, koliko znancev srečaš na ta dan na tem mestu – in ne glede na vse, izražajo srečo in spokojnost. Ne zmotijo jih niti psi, nad katerimi bi se kateri drugi dan zgražali in izgubljali živce. Si opazil družine? Si kdaj prešteval generacije, ki hodijo skupaj? Spomin na mrtve ni samo spomin. Je tudi misel, ki ti potrka na srce in te opomni, da si še vedno živ. Da si še vedno obkrožen z ljudmi, na katere se boš morda že jutri samo spominjal. Opomni te na dragocenost časa, ki ga vse prevečkrat porabiš za izgovore, za nepotrebne opravke, ko bi lahko samo podaril nasmeh ali objem in se s svojim časom zahvalil za njihovo skrb in ljubezen. Tako ta prav nič poseben dan brez pregovarjanj združi razvajenega najstnika, starše in le na pol pokretno babico. Včasih jih gledam, kako stojijo pred grobom, kako oče objame sina, stisne ustnice in v tistem trenutku si zmoreta samo s pogledom odpustiti vse zamere, tudi tiste, ki so nastale morda šele pred nekaj minutami.

Tudi jaz grem tja. Če se je vame naselila nejevolja , ko sem iskala parkirni prostor in se ji je pridružila še jeza, ko sem se prebijala med prodajalci sladkornih pen, kostanjev in lizik vseh velikosti in oblik, ki skušajo kljub neštetim zgroženim pogledom priti do zaslužka, me ob pogledu na strumne vrste obsijanih grobov zapustita. Zdaj ni čas za slabe misli in jezne poglede. Ne vidim gore plastike, vidim plamene, ki s svojim sojem svetlobe ožarčujejo za njimi stoječe spomenike. Začutim dobroto, s katero je bila prižgana še najmanjša svečka, v dobri veri, da je preminulemu tam zgoraj lepo. Ljudi je ogromno, a me ne moti. Opazujem majhne otroke in njihove starše, ki jim skušajo razložiti, kje je njihov dedek in zakaj je moral oditi. Tukaj ni slabih opisov, grdih besed ali neprijetnih spominov. Ohranjeno je samo dobro ... Grobovi so bogato obloženi in zavijem že prej, da bi si jih lahko ogledala. Venci , ki jih krasijo, so čudoviti. Nekateri v vazi, drugi samo položeni na z roso prekrito travo. Sonce je pravkar zašlo in žar svetlečih plamenov vse bolj prihaja do izraza. Tukaj je naš. V preteklih dneh ga je obiskalo že kar nekaj ljudi, za novo svečko praktično ni več prostora. Vseeno jo prižgem. Opazujem njen plamen, ki se počasi veča in v vetru pleše svoj valoviti ples. Spomnim se njegovega obraza, njegovega glasu, njegovega nasmeha. Spomnim se zabavnih trenutkov, toplih besed in kot vedno si pritrdim, da je odšel prehitro. Tiho zremo v spomenik, vsak v svoji spominski zgodbi. Objamem atija in trdno me stisne za ramo. Pove nekaj lepih besed, razlaga, kako se ga spominja, o njegovi dobroti in velikem srcu. Rada poslušam te zgodbe. Slišim jim vsako leto, pa še vedno se me dotaknejo, kot bi bile slišane prvič.

Dragi prijatelj, naj se ti oko spočije na gorečih svečah, naj se te dotakne mir, s katerim so bile prižgane, vzemi si tople poglede, srčne nasmehe, ki ti jih poklanja množica neznancev. Spomni se pokojnih in vseh drobnih trenutkov, s katerimi so ustvarili vse te spomine. Še bolj kot to pa ceni tiste, ki so še zmeraj v tvojem svetu. Riši spomine in piši zgodbe. Imej ta dan vsaj za opomnik. Da odpustiš, da si tudi ti eden izmed tistih, ki podarijo. Nasmeh, novo priložnost ali samo drobno misel …